Performativa II

Adam York Gregory & Gillian Jane Lees: Drugačen sever

koreografirani performans v trajanju in začasna skulptura, 600 minut

Je sever geografska lokacija ali smer? Je »severnjak« identiteta ali orientacija?

Če ne stojite neposredno na magnetnem severu, kamor sicer kažejo vsi kompasi, se vedno najde še kakšen severnejši kraj. Politika Severa je neločljivo povezana z nami in z dejanji, ki jih izvajamo, pa naj gre za neodvisno Škotsko, Veliko Britanijo brez Evrope ali globalno podnebno krizo.

Tudi mi smo magnetna polja. Bodo naša telesa povzročila, da se bodo igle obrnile bodisi proti nam bodisi stran od nas, pri čemer bo vsakdo deloval kot drugačen sever? Tvoj sever je lahko zamisel, kraj, zgodba, slika, naglas, spomin ali pesem. Vsakdo je kompas s svojim lastnim severom.

Drugačen sever je projekt o zbiranju in deljenju mnogih severov, v njem so zajeti tako novi kot tudi pozabljeni severi. Severi, ki se spreminjajo, in tudi tisti, ki bodo kmalu izgubljeni. Drugačen sever je koreografirani performans v trajanju, med katerim nastane začasna skulptura. Izvajalka v nekaj urah sestavi 360 kompasov, tako da za vsakega namagneti iglo in jo položi na plutovinasti kolut v plitvi posodi z vodo. Kompasi so razporejeni po tleh, da se lahko obiskovalci med njimi premikajo. Čeprav igle na splošno kažejo v isto smer, so med njimi zaznavni komaj opazni odkloni, saj se odzivajo na neposredno okolje, napeljavo v stenah, bližnja magnetna polja in celo na prisotnost gledalcev, ko ti hodijo mimo njih. (Adam & Gillian)

Gillian je umetniška izvajalka iz Glasgowa. S fizično zahtevnimi in psihično izčrpavajočimi projekti, katerih izvedbe trajajo po več ur, včasih tudi dni, poskuša graditi in nadzorovati svoje okolje. Zanima jo predvsem minljivi trenutek, v katerem se njena volja do uspeha sooči s pešanjem fizičnih zmožnosti za dokončanje naloge.

Adam je znanstvenik, načrtovalec iger, oblikovalec tiskovin, stripar, filmski ustvarjalec in likovni umetnik. Njegova praksa odraža vsako od teh disciplin in jih pogosto prepleta, da odpira nova raziskovalna področja, pri čemer avtor svoje akademsko ozadje uporablja kot izhodišče za umetniške poskuse in metodologije.

V svoji praksi umetnika s subjektivnim izvajanjem, objektivnimi eksperimenti, dokumentacijo in opazovanjem raziskujeta »zamišljeni ideal«. Njuna interdisciplinarna praksa vključuje koreografije za pešce, kiparstvo in instalacije. Pri tem nas dela nagovorijo predvsem z dolgotrajnim »počasnim spektaklom«, pogosto namreč trajajo od dvanajst do štiriindvajset zaporednih ur, in s ponavljajočimi se dejanji, s katerimi umetnika v izvedbi ustvarita skulpturo. Celota ponazarja neuspeh ter hkrati vzdržljivost in natančnost.

Snježana Premuš & Anja Bornšek: Dotik Tkivo Tkanina

plesna instalacija, 45 minut

Koreografinji Snježana Premuš in Anja Bornšek se poglabljata v naravo komunikacije: razumeta jo kot para »akcija – dialog« in »situacija – srečanje«. Zavedata se, da se primarni odnos gradi prek dotika, in slednjega razumeta v najširšem pomenu. Tako skupaj z vizualno umetnico Špelo Škulj in glasbenico Ido Hiršenfelder ter obiskovalci širita dialog v različne sfere »dotika« (otipljivo, zaznano/čuteno, materialno/minljivo, intimno/skupno, haptično/vizualno/zvočno). Prostori oz. sfere srečevanja nam omogočajo razumevanje zamejitev, hkrati pa zagotavljajo prehode, skozi katere se lahko obrnemo proti drugemu. 

Plesna instalacija Dotik Tkivo Tkanina se ukvarja s »srečanjem«. Avtorici razpirata srečanje kot prostor, ki soustvarja in potrebuje zunanji prostor, a se vendarle dotika tudi notranjih prostorov in jih spreminja. Je neke vrste gibanje, stanje globoke vzajemne čutno-miselno-gibalne koncentracije, odzivajoče se na vse prisotne elemente. 

»Snježana Premuš in Anja Bornšek s kontinuiranim in sistematičnim raziskovanjem tketa polje pomena inventivnih plesnih praks. Z ustvarjanjem inkluzivnega in participatornega okolja, ki omogoča umetnikom in drugim možnost raziskovanja lastne somatike, percepcije in manifestacij, pa vzpostavljata edinstveno družbeno telo, ki kot nadvse dragocena tkanina krasi našo umetniško sceno /…/.« (Povzeto po besedilu Prostorsko-koreografske skice Erike Šešek, objavljenem na https://koridor-ku.si.)

Snježana Premuš je koreografinja, plesalka in raziskovalka somatskih principov; na tem področju deluje že 25 let. Njeni projekti so zahtevni prostori participacije, ki se ne podrejajo reprezentaciji, temveč jo presegajo kot možen model drugačne sodobne družbe. V svojem delu se Snježana Premuš osredotoča na raziskovanje telesa, telesnosti in vprašanja, kako dojemamo telo. Ustvarja intrigantne predstavitvene formate, kjer z občinstvom sooblikuje skupne prostore opazovanja, zaznavanja in doživljanja. Leta 2017 je kot koreografinja dobila nagrado Ksenije Hribar.

Anja Bornšek je leta 2007 diplomirala na salzburški Eksperimentalni akademiji za sodobni ples (SEAD), leta 2014 pa je na HfMDK v Frankfurtu končala še magistrski študij plesne pedagogike. Sodelovala je že z različnimi avtorji in avtoricami (Delak, Premuš, Podrzavnik, Ferlin), ukvarja se tudi z lastnimi projekti. Zadnjih osem let se med drugim intenzivno posveča razvijanju formata za publiko, imenovanega Physical Introduction.

Ida Hiršenfelder (beepblip) je zvočna umetnica in arhivistka. Z uporabo analogne elektronike, doma narejenih modularnih sintetizatorjev zvoka, terenskih posnetkov in računalniške manipulacije komponira potopitvene psihogeografske zvočne krajine. Zanimajo jo bioakustika ter eksperimentalna in mikrotonalna glasba. V letu 2023 je na Kraljevem konservatoriju v Haagu opravila magisterij iz sonologije.

Špela Škulj je vizualna umetnica. Dela na področju fotografije in videa, njen glavni interes v avtorskem umetniškem delu pa bi lahko poimenovali osebni dokumentarizem; pogosto se osredotoča na ekologijo in okolje ter na nepovratni človekov vpliv na naravo. Na sceni sodobnega plesa je aktivna kot oblikovalka svetlobe in gledališka tehnica.

Produkcija: Zavod Federacija, Ljubljana Koprodukcija: NAGIB Maribor, Inštitut MA, Lutkovno gledališče Maribor

Marko Batista: Zvočna geometrija prostora

zvočni performans, 30 minut

Intermedijski umetnik Marko Batista v svojih delih tematizira doma ustvarjene elektroakustične procese na preseku med elektronskim zvokom, tehnologijo in sodobno umetnostjo. V okviru Performative bo predstavil novo zvočno delo, ki izhaja iz instalacije, predstavljene na razstavi Razširjeni vid, in iz dolgoletnih zvočnih eksperimentov, saj njegovo delo temelji na raziskovanju fenomenologije zvočnih resonanc v prostoru in na oblikovanju dinamičnih samogenerativnih sistemov. 

Zgodovina elektroakustične umetnosti nam razkriva kompleksno pojavnost zvoka v odnosu do časovnosti in arhitekture, v kateri se pojavlja. Svoj značilni eksperimentalni zvok umetnik tokrat oblikuje z modularnimi vmesniki in doma narejenim zvočniškim sistemom, ki bo v Cukrarni predstavljen prvič: sestavljen je iz desetih zvočniških enot v »horn« izvedbi, ki ponujajo svojevrsten usmerjen zvok. Modularni vmesnik tvorijo programirani mikrokontrolerji, ki s pomočjo gravitacije, nihanja in strunskega objekta ustvarijo instrument ali infrastrukturo za performativni preplet mikrotonalnih, prostorskih in subbasovskih kompozicij. Elementi niso le orodja, temveč načini, kako preoblikovati prostor in čas skozi arhitekturni značaj osrednjega prizorišča Cukrarne. 

S subtilno izpiljenimi frekvenčnimi modulacijami in dinamičnimi ritmičnimi strukturami Marko Batista ustvarja eksperimentalne zvočne krajine, ki oblikujejo prostorske zaznave poslušanja ter vzpostavljajo most med performativno zvočno umetnostjo in sodobno elektroakustično estetiko.

Marko Batista je v Ljubljani živeči eksperimentator na področju zvoka in intermedijski umetnik. Diplomiral je iz slikarstva na ljubljanski ALUO, nato pa zaključil še magistrski študij na šoli Central Saint Martins v Londonu. V svojem opusu se osredotoča na performativne zvočne prakse, pa tudi na prostorske zvočne umestitve. Raziskuje odnose znotraj polja prostorskega zvoka in percepcijo zvočne izkušnje v specifičnem akustičnem okolju. Svoje delo je doslej predstavil že na več festivalih in v številnih galerijah, tako doma kot v tujini (U3 – Moderna galerija, MSUM Ljubljana, Wonderlab Novi Sad, Tobačna 001, Radart #7, Mednarodni festival računalniške umetnosti 2018, Koordinate zvoka – Radio Študent, Projektni prostor Aksioma …).