Performativa
Kustosinja: Mara Anjoli Vujić
V letu 2024 v Cukrarni začenjamo nov programski cikel PERFORMATIVA, ki bo posvečen performansu in drugim sorodnim izvedbenim praksam. PERFORMATIVA ima za cilj kontinuirano predstavljanje domače in mednarodne sodobne umetniške produkcije performansa – ustvarjanja na vibrantnem in izjemno heterogenem področju, ki ga zaznamujejo izmikanje ustaljenim definicijam in formatom, naklonjenost eksperimentu, hibridnost v žanrskem smislu in nenehno ustvarjanje pogojev, znotraj katerih se lahko zgodi nepredvidljivo.
Program je oblikovan v treh časovnih sklopih: odvijal se bo konec januarja, maja in novembra, vsaka posamezna edicija pa bo vključevala dela domačih in tujih umetnikov. Program obravnava kategorije časovnosti, prostorskosti in telesnosti kot elementarne značilnosti performansa in izvedbenih praks, ki zarezujejo v sodobno družbenopolitično tkivo, pa vendar bo vsak njegov del osredotočen na eno izmed osnovnih kategorij. Tako januarski sklop zaznamujejo dela, ki se na različne načine dotikajo pojma ČASA, majski sklop bo posvečen pojmu PROSTORA in novembrski TELESU, vprašanjem prisotnosti in telesnosti.
Prvi sklop PERFORMATIVE, na sporedu 25. januarja 2024, vključuje štiri dela mednarodne zasedbe umetnic in umetnikov, ki bodo naselili različne prostore Cukrarne (kletni prostor, avlo in galerijo Parter). Cikel vključuje dva performansa, triurno umetniško akcijo in galerijski predogled filma performansov, izvedenih za kamero. Prva edicija PERFORMATIVE je nastala kot programsko sodelovanje med Cukrarno in Gledališčem Glej, saj je hkrati del programa novega mednarodnega festivala performansa Neskončna sedanjost, ki je nastal v sklopu projekta Čas za živo umetnost (Time for Live Art). Že iz naslova festivala se da zaslutiti, da bo ta spodbujal razmisleke o pojmovanju telesnosti v intenzivnem trajanju sedanjega trenutka, ki prevlada nad preteklo vrsto trajanja, o času zgodovine, linearnem, kontinuiranem času, ki zajema preteklost, sedanjost in prihodnost. Festival bo potekal v Gledališču Glej in v Cukrarni med 24. in 26. januarjem 2024.
Predstavljena dela zaznamuje zarezovanje v čas – najsi gre za zarezo v lastni spomin, zgodovino, geološki čas ali sodobnost. Obenem gre za dela, ki se zavestno upirajo pospešeni krononormativnosti današnje družbe, t. i. shizofreni časovnosti in hiperproduktivnosti. Ravno nasprotno, umetnice in umetniki za obravnavanje časovno-prostorskih relacij uporabljajo različne umetniške strategije – repetitivnost, vzdržljivost, vztrajanje, upočasnjevanje, ultimativno prisotnost v cikličnem procesu minevanja, naj gre za obravnavanje asociativnih spominov osebnega mikrokozmosa, povezanih z vprašanjem človeškega obstoja, minljivosti in smrti, ali pa za univerzalne teme, zazrte v globoke plasti človeške civilizacije, ki se vedno dotikajo tudi osrednjih eksistencialnih in družbenih vprašanj. Vsako posamezno delo lahko opazujemo kot proces, znotraj katerega nastaja krhek zemljevid minljivih situacij, posredovanih skozi izkušnje, geste, ki jih telo v danem trenutku izolira in prevaja.
Program bomo začeli ob 10. uri v kletnem prostoru Cukrarne, kjer bo kot galerijski predogled prvič predstavljena Strata, film oziroma videoinstalacija umetniškega tandema VestAndPage, ki bo sicer svetovno filmsko premiero doživela februarja 2024 na Nizozemskem. Projekt lahko označimo za hibrid med filmom in performansom, kajti ustvarjen je bil na osnovi interdisciplinarnih performansov devetnajstih mednarodnih umetnikov (Aldo Aliprandi, Marianna Andrigo, Andreas Bauer Kanabas, Anguezomo Mba Bikoro, Giorgia De Santi, Francesca Fini, Nicola Fornoni, La Saúla/La Pocha Nostra, Stephan Knies, Fenia Kotsopoulou, Boris Nieslony, Ralf Peters, Enok Ripley, Sara Simeoni, Marcel Sparmann, VestAndPage, Susanne Weins, PYUR, Woob), ki so se leta 2021 odpravili v prazgodovinske jame Švabske Jure in za kamero ustvarili skupek poetičnih in filozofskih prispevkov o raziskovanju izkušnje globinskega geološkega časa, več milijonov let, znotraj telesa.
V avli Cukrarne bo ob 18. uri Martine Viale začela svojo večurno akcijo Brez naslova (Tavanja). Umetnica svoja dela ustvarja kot lokacijsko specifične akcije, ki so globoko zasidrane v praksi časovno-prostorske prisotnosti. V procesu minevanja časa razvija efemerne in subtilne situacije ter udejanja in beleži svojo prisotnost z ustvarjanjem minljivih zemljevidov, ki jih sestavljajo sledi izvedenih mikroakcij. V nenehno izmikajoči se sedanjosti, zdajšnjem trenutku, ki prihaja iz prihodnosti in se mimo nas oddaljuje v preteklost, vedno znova išče in kopiči sledove pomena ter razpira prostor za možne dialoge med svojim in gledalčevim telesom, med časom in krajem izvedbe.
Ob 19. uri bosta v galeriji Parter Tajči Čekada in Ivana Kalc predstavili Delovišče 101/3, tretjo izvedbo performansa, nastalega na specifični lokaciji nekdanjega političnega zapora Goli otok, v t. i. Petrovi luknji, delovišču za psihološko in fizično trpinčenje zapornikov. V repetitivni in upočasnjeni koreografiji umetnici uprizarjata absurdno in neskončno delo – prenašanje kamnov s kupa na kup – ter odpirata problematiko ekonomije dela v današnjem času. Z umestitvijo performansa na lokacijo Cukrarne se njegov kontekst razširja na specifično problematiko dela na področju umetnosti, predvsem na njegovo (ne)vidnost in vrednotenje.
Kot zaključek dogodka bomo ob 21. uri predstavili novi performans Slavena Tolja s kronotopičnim naslovom Ljubljana, 25. 1. 2024. Avtor, znan po svoji minimalistični in radikalni umetniški praksi, vanj vpelje kompleksno osebno poetiko, ki je tesno povezana z njegovimi zdravstvenimi težavami zadnjih let, katerih posledica so okrnjeno besedno komuniciranje in motnje pri artikulaciji govora. Njegovo metodologijo bi lahko označili za »arheološki« pristop, saj v performans vključi izbrane fotografije in predmete iz lastnega arhiva, ki jih obravnava fragmentarno in asociativno. Zdi se, da prek izkustev iz preteklosti stimulira nevronske povezave in mreže znotraj poškodovanih možganov, krepi spomin in ustvarja abstraktni prostor preteklih dogodkov in stanj, s katerimi krmari po sedanjosti in obvladuje stvarnost. Naslov dela je izpoved o Toljevem danes, ki je kraj neprestanega soočanja s smrtjo, hkrati pa testament njegove minljivosti.
Program je zasnovan tako, da se odvija v več prostorih galerije. Obiskovalci so vabljeni, da si sami ustvarijo svoj itinerar, se potopijo v subtilne umetniške intervencije v čas in prostor ter jih izkusijo z želeno hitrostjo. Pričujoča časovno-prostorska postavitev, naseljena s performansi in akcijami, skuša ustvariti odprto situacijo za oblikovanje drugačnih temporalnosti, drugačnih dinamik sobivanja in prisotnosti, pa tudi manevrski prostor za premislek o preoblikovanju časovnih konceptov, ki se porajajo na presečišču telesnih in družbenih temporalnosti ter realnega časa.
Mara Anjoli Vujić, kustosinja
Prost vstop.
VestAndPage: STRATA (2024)
film, galerijski predogled, 75 minut (v angleščini, s podnapisi v angleščini)
STRATA je peti performativno-filmski hibrid umetniškega tandema VestAndPage. Gre za poetičen filozofski akcijski film, posnet leta 2021, ki bo v kinematografe prišel leta 2024. STRATA raziskuje jame kot protoprostore spremenjenih stanj zavesti ter kraje ustvarjanja védnosti in človekovega postajanja. Odvija se v jamah Švabske Jure, kjer so pred približno 33.000 do 43.000 leti našli zavetje ledenodobni ljudje. Na teh najdiščih najstarejših znanih primerov človeških figurativnih umetniških del tandem VestAndPage skliče interdisciplinarno srečanje sodobnih umetnikov in raziskovalcev, da bi obravnavali osrednja eksistencialna in družbena vprašanja. Jame so simbiotične razsežnosti za izvajanje plesa med utelešanjem in preučevanjem, nevidnim in nenadejanim, zatiranim in neizrečenim, pozabljenim in potlačenim. Umetniki so se zbrali, da bi se skupaj zazrli v reko človeške civilizacije, z drugimi delili, kar so pri tem odkrili, ter skozi performanse za kamero osvetlili pojme časa, ekološke inteligence in politike. Film odstira pogled na svet, v katerem se umetnost, znanost ter različni glasovi in perspektive vzajemno podpirajo v soustvarjalnih procesih. Umetniki se v temnih podtalnih plasteh zemlje soočajo z romantično popačenimi podobami narave in naravnosti, s čimer razgrajujejo ustaljene pripovedi in estetiko. Človeško telo in razslojena družba sta, gledano skozi prizmo kvirovske ekologije, v kontinuiteti povezana z geološkim.
Nemška umetnica Verena Stenke in v Benetkah rojeni umetnik in pisatelj Andrea Pagnes od leta 2006 mednarodno sodelujeta kot VestAndPage; delujeta na področjih izvedbene umetnosti, na performansu osnovanih filmov, pisanja, založništva in začasnih skupnostnih umetniških projektov. Od leta 2010 se posvečata eksperimentalnemu filmskemu ustvarjanju na osnovi performansa. Doslej sta ustvarila štiri celovečerne filme, nemi film, trilogijo kratkih filmov ter številne druge kratke filme, več umetniških videov in serijo intervjujev. Leta 2020 sta objavila »Poetiko relacij«, manifest o filmskem ustvarjanju na osnovi performansa.
Sta ustanovitelja in direktorja beneškega mednarodnega tedna performansa, njuni poetični eseji in raziskovalni prispevki pa so doživeli številne objave in so dosegljivi mednarodnemu občinstvu. Svojo metodologijo filmskega ustvarjanja na osnovi performansa in sodelovalnega izvajanja širita na mojstrskih tečajih v okviru umetniških akademij po vsem svetu.
Martine Viale: Brez naslova (Tavanja)
akcija, 180 minut
»S povezovanjem prisotnosti, spomina, zgodovine, sobivanja, pomena, tišine in določenega občutka bivanja v ZDAJ delo obravnava krožni proces, s katerim bo postopoma nastal občutljiv zemljevid razvoja spremenljivih in minljivih situacij. Gre za zamisel o vnovičnem iskanju v nenehno obnavljajočem se ZDAJ.
Znova iščem in kopičim sledove pomena; svoje telo bom uporabila kot merilo, da bom zabrisala mejo med izvedbenim in neizvedbenim prostorom ter tako odprla možne dialoge med svojim in gledalčevim telesom, časom in dejansko arhitekturo kraja; gre za akcijo – pogovor; gre za trajektorijo vmesnosti; gre za vzajemno povezan prostor.«
Martine Viale je akcijska umetnica. Njeno kontekstualno in prostorsko določeno delo je predvsem praksa prisotnosti. Avtorica redno dela v javnem prostoru in na nenavadnih mestih, kjer lahko spodbuja nepredvidljiva srečanja z mimoidočimi; s tem skuša ustvariti odprt prostor, v katerem lahko vsakodnevni stiki postanejo sestavni del umetniških strategij. Trudi se poudariti umetniške priložnosti, skrite v običajnem, razvija efemerne in subtilne situacije, namenjene refleksiji vmesnih prostorov. Še posebej jo zanima vse, kar je povezano z ozemljem, mejami in območji razseljevanja.
Martine Viale se je rodila v Montrealu v Kanadi, trenutno živi in dela v Perpignanu v Franciji. Od leta 1999 je svoje delo predstavila že na številnih festivalih, v galerijah in drugih prostorskih kontekstih po Kanadi in v mednarodnem prostoru, med drugim v Braziliji, Izraelu, na Poljskem, Cipru, v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji, Franciji, Belgiji, Srbiji, na Filipinih, Japonskem, Škotskem, v Španiji, Ukrajini in na Danskem.
Ivana Kalc & Tajči Čekada: Delovišče 101/3 (Radilište 101/3)
performans, 45 minut
Umetniška serija performativnih izvedb z naslovom Delovišča se osredotoča na kritiko ekonomije dela oziroma prevprašuje pomen dela v kontekstu, ki je (bil) relevanten v določenem prostoru ali času. Posebnost vsake izvedbe je prikaz dejanja, ki nasprotuje samemu sebi in lahko traja neskončno dolgo, saj je ujeto v nekakšen status quo, s čimer poudarja absurdnost določenih vidikov človeškega vedênja. Vsako Delovišče je simbolno oštevilčeno, kar izhaja iz konteksta obravnavane teme, v koreografiji in slogu izvedbe pa vsako temelji na natančno določenem protokolu gibanja v posameznih delovnih sekvencah, ki postanejo ponavljajoči se način gibanja. Leta 2019 sta umetnici nastopili v Delovišču 101 na Golem otoku, ki nosi ime najbolj zloglasnega dela tamkajšnjega političnega zapora, Petrove rupe (Petrova luknja). Umetnici sta sekvenco gibov spremenili v zaporniško delo, tako da sta nosili težke kamne z enega kupa na drugega in nato spet nazaj. Enourna izvedba se nanaša na nesmiselnost ponavljajočih se dejanj, ki so jih nekoč uporabljali kot sredstvo za psihološko trpinčenje, destabilizacijo in maksimalno izčrpavanje zapornikov. Poleg počasnega ritma dela sta se umetnici premazali z glino in se tako še bolj zlili s pokrajino Golega otoka ter postali tako rekoč nevidni.
Ivana Kalc, rojena na Reki na Hrvaškem, je sodobna plesalka. Po končanem šolanju na Reki (študij nemškega jezika in književnosti ter zgodovine) je nadaljevala študij sodobnega plesa v Avstriji (SEAD – Salzburg, Zasebna univerza Antona Brucknerja v Linzu). Po dodiplomskem študiju plesa je prejela štipendijo dunajske šole DanceWEB (festival ImpulsTanz 2008). Nato je kot plesalka in plesna pedagoginja nekaj časa živela in delala v Nemčiji in Avstriji. Leta 2009 je ustanovila umetniško organizacijo Kabinet, v okviru katere je ustvarila nekaj svojih del (Markacije, Bratje Kalc/Kam vse to vodi?, V tem smo skupaj, Naša stvar, Plešoče mame). Leta 2010 se je vrnila na Reko; odtlej sodeluje s številnimi hrvaškimi in mednarodnimi umetniki s področja sodobnega plesnega gledališča ter nastopa na številnih festivalih doma in v tujini.
Tajči Čekada, rojena na Reki, je interdisciplinarna umetnica, delujoča na področjih intervencij v družbenem in medijskem okolju, performansa, videa, fotografije in kostumografije. V dvajsetih letih umetniške kariere je pripravila 37 samostojnih razstav in sodelovala na 70 skupinskih. Z nenehnim eksperimentiranjem z različnimi mediji je izoblikovala svojstven izraz, prežet s posebno vrsto humorja. Njeni performansi in akcije se pogosto odvijajo zunaj galerijskih prostorov, njihov cilj pa je predvsem prevpraševanje družbenih norm, verskih konvencij in etičnih standardov. Njene raziskave se osredotočajo na ekologijo, feminizem, ksenofobijo, nacionalizem, verske ideologije in trajnostno ekonomijo. Pri svojem delu se le redko ponavlja, v zadnjih letih pa se vse pogosteje posveča intervencijam v javni prostor, zlasti prek medijskega okolja.
Slaven Tolj: Ljubljana, 25. 1. 2024
performans, 30 minut
Slaven Tolj je po soočenju s hudimi zdravstvenimi težavami, ki so mu okrnile besedno sporazumevanje, otežile priklic imen ljudi in določenih pojmov, temu pa so se pridružile še motnje v artikulaciji govora, svojo osebno in kompleksno poetiko na neki način prenesel v podtalje. Najsi gre za ljudi v njegovih mislih, stvari, ki jih obuja z arheološkimi metodami, ali življenjske okoliščine in situacije – v njih bomo zaznali predvsem smrt, iztrošenost, propadanje, vse, kar je bilo pripeljano do dovršitve, v trajni asociativni povezavi z njegovim vsakdanom. Pokojniki, ne glede na to, ali so bili nekoč njegovi dobri prijatelji ali pa zgolj znanci, postanejo del običajnega repertoarja sporazumevanja.
Eden od njih je Pavo Urban, mlad fotograf, ki je umrl 6. decembra 1991 med snemanjem vojnega razdejanja Dubrovnika. Tam je ostal zleknjen na zglajenem tlaku, zatem, ko je s fotoaparatom, med beleženjem smrti mesta, posnel tudi lastno smrt. Slaven Tolj je ob tej priložnosti izbral dve njegovi fotografiji iz bogatega skupnega arhiva. Gre za fotografiji, s katerima je Urban dokumentiral Toljev performans iz leta 1988. Fotografiji nista bili izbrani na slepo. Kadar Tolj danes razstavlja svoja zgodnejša dela ali njihove segmente, jih ne obravnava retrospektivno, marveč asociativno. Izbrani so pazljivo, saj so neposredno povezani z določenimi situacijami, pojavi, zamislimi in predvidevanji, s katerimi je umetnik danes obseden ali pa jih živi. Avtor bo na svojstven način odložil minevanje časa in tako parafraziral verze pesnice Ingeborg Bachmann: Objemite čas in ga potisnite v ta danes. Toljev danes je kraj neprestanega soočanja s smrtjo. Čeprav se je v svojem delu nekdaj pogosto sprehajal po skrajnem robu življenja, zdaj smrti ne izziva več, pač pa z njo živi. Slaven Tolj bo tako ob izrisovanju melanholije izmikanja, izginjanja in smrti spregovoril o težkih in resnih univerzalnih temah prek strukturiranega mikrokozmosa lastnih telesnih omejitev in nenehnega intuitivnega vpogleda v dejansko naravo reči.
(Povzeto po besedilu Helene Puhara)
Slaven Tolj je konceptualni in medijski umetnik, performer, kurator in kulturni delavec iz Dubrovnika na Hrvaškem. Njegova radikalna in minimalistična praksa, ki vključuje performanse, fotografije ter readymade situacije in objekte, pogosto obravnava specifična družbena dejstva in zgodovinske dogodke. V svojih začetkih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je pri delu osredotočal na razmere v domači državi, tj. na razpad Jugoslavije in zlasti na obleganje rojstnega Dubrovnika. Nato je v posttotalitarnem kontekstu področje svojega raziskovanja razširil in se ukvarjal z vprašanji, povezanimi z globalizacijo in multikulturalizmom. Poleg svoje prakse se je Slaven Tolj vseskozi posvečal tudi kuratorski dejavnosti, začenši z ustanovitvijo Umetniške delavnice Lazareti v Dubrovniku (1988), danes enega najdejavnejših hrvaških umetniških centrov, ki se osredotoča na interakcijo med sodobno umetnostjo in družbenimi spremembami.
Fotografije: Andrea Knežević, Milomir Kovačević, Max Wyse, Fenia Kostopoulou; Producentke: Janja Buzečan, Nastja Miheljak, Inga Remeta; Tehnična produkcija: Martin Lovšin; Produkcija: Gledališče Glej; Koprodukcija: Cukrarna; S podporo: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo, program Evropske Unije Ustvarjalna Evropa; Program je del aktivnosti Evropskega projekta z naslovom Time for Live Art.
