Skupinska razstava

Razširjeni vid

16. 2. — 26. 5. 2024
Galerije v nadstropju
Razširjeni vid

Marko Batista, Uršula Berlot, Beti Bricelj, Ksenija Čerče, Sandi Červek, Vuk Ćosić, DK, Dušan Fišer, Vadim Fiškin, Meta Grgurevič, Sanela Jahić, Danilo Jejčič, Peter Koštrun, Blažka Križan, Oto Rimele, Nejč Slapar, Nika Špan, Dušan Tršar, Vinko Tušek, Edvard Zajec

Zaznavanje ali percepcija je tema, ki je od nekdaj intrigirala tako znanstvenike kot laike. Že sama narava ponuja vrsto optičnih fenomenov, kot so na primer fatamorgana ali pa prelivajoče se barve na metuljevih krilih, školjkah in milnih mehurčkih, ter vzbuja vprašanja o spremenljivih oblikah, v katerih se vidno pojavlja. Čeprav je vsaka izmed dosedanjih kultur oblikovala takšno ali drugačno hierarhično lestvico čutov, se je vid že s preživetvenega vidika praviloma vedno umeščal na njihov vrh. V luči zgodovinskega razvoja zato ni nenavadno, da so se pri raziskovanju našega senzornega aparata najprej in najbolj intenzivno posvetili prav vidu. In umetniško raziskovanje mojstrov vizualnega – od Altamire in Lascauxa pa vse do današnjih virtualnih okolij – za znanstvenike pomeni obsežen korpus za raziskovanje človeškega zaznavanja.

Beseda »razširjeni« v naslovu razstave se nanaša na znanstveno dognanje, da vida ne moremo reducirati na čutno doživetje, ki nam ga omogoča oko, saj je vizualna percepcija aktivnost, ki vključuje domišljijo. Od otroštva naprej se srečujemo s podobami in se jih učimo »brati«, zato je »videti nekaj kot nekaj« interpretativno izpeljevanje, ki je odvisno od posameznika in njegovih izkustev ter pričakovanj, ki so na izkustvih osnovana. Oko je kanal, skozi katerega lahko podobe vplivajo na telo in na druge čute – iluzije in njihova sposobnost, da nas neposredno napeljujejo k izkustvu, se pri tem izkazujejo kot eno najmočnejših orodij. Vizualno dvoumne in nejasne podobe nas namreč primorajo h gibanju ter vzbujajo čutne in čustvene reakcije, ki omogočajo, da umetniško delo zaznavamo na utelešen način, saj je celotno telo pozvano k temu, da se vključi in osredotoči na interakcijo z njim. 

Tematsko se razstava navezuje na fenomen zaznave z deli dvajsetih umetnic in umetnikov, ki v svojih slikah, reliefih, fotografijah, videih, objektih in instalacijah izkoriščajo vrzeli v percepciji za intenziviranje izkušnje gledanja. Iluzije, ki zavajajo naše oko in uho, ustvarjajo s poigravanjem z barvo ter z elementoma svetlobe in zvoka, z učinki njunih lomljenj in odbojev. Pojem »razširjeni« tako aludira tudi na tista dela, ki sicer imajo svojo vizualno plat, vendar na gledalca primarno delujejo z zvokom. V nekaterih izmed del umetniki dražljaje razsrediščijo in jih razpršijo v prostoru, tako da moramo okoli njih zakrožiti. Drugi izrabljajo optične učinke kontrastov med toplimi in hladnimi barvami ali neprosojnimi in transparentnimi materiali. Tretja dela razkrivajo, da za prevaro očesa zadostuje že ena barva, in sicer s prilagojeno osvetlitvijo, pri čemer umetniki naš pogled usmerjajo v zareze in odprtine v površini nosilca ter črpajo vtis gibanja ali valovanja iz absorpcijske lastnosti črne barve in odbojnosti beline, ki zadržuje pogled na povrhnjici, s čimer ploskev postane občutljiv senzor svetlobnih nians in subtilnih odtenkov. Spet četrta nas z nizi vzporedno položenih črt prepričajo o kinetični utvari, da podoba vibrira, se napenja in poglablja. Del umetnikov uporablja svetlobno občutljive elemente, kot so steklo, plastika in zrcala, v katerih gledalec odseva in postane del njih. Ali pa svetlobo osvobodijo njene običajne funkcije – da nekaj osvetljuje in tisto, kar gledamo, naredi vidno – s čimer sama postane predmet zaznave in našega prevpraševanja resničnosti.

Ne glede na izbiro sredstva za ustvarjanje iluzije ali namen vpeljave ukane, ki pojavno obliko in vse njegove pomenske ravni poveže v celoto, je bistvena dimenzija prikazanih del aktivnost gledalca. Dela se lahko uresničijo šele z gledalčevo ugotovitvijo, da ni enega in edinega kota gledanja oziroma idealnega mesta za vstop vanj. Ta je mogoč le s približevanjem in odmikanjem telesa ter posledičnim prilagajanjem mrežnice. Ko se gledalec zave spremenljivega videza dela, ki je odprto in ni nikoli zaključeno, se zave tudi lastne percepcije in resnice o njej – da je percepcija fuzija telesa in uma.

Alenka Trebušak, kustosinja razstave

S podporo: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo.

Za izposojo del se zahvaljujemo: Centru vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga, Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, Muzeju Jugoslavije, podjetju SŽ-ŽIP, storitve, d.o.o., umetnikom.

Odpiralni čas

Od torka do nedelje med 10. in 19. uro.

Vstopnina

Odrasli: 8 €
Dijaki, študenti, upokojenci, osebe z oviranostmi: 6 €
Družinska vstopnica: 18 €
Brezplačen vstop: otroci do 7. leta starosti, spremljevalci invalidov, turistični vodniki, ICOM, SMD, PRESS, študenti ALUO, AGRFT, likovne pedagogike PF, UMZGO, AVA, NTF, dijaki SŠOF
Nakup vstopnic

Gradivo za medije

Pri navajanju informacij in fotografij bom upošteval_a napotke, navedene v materialih za medije.