Performativa III.
Tretja edicija Performative prinaša premieri avtorskih projektov dveh izjemnih slovenskih ustvarjalk, Irene Z. Tomažin in Mateje Bučar.
Zaradi nepredvidljivih okoliščin sta premiera in ponovitev »kakor voda pôje kost #3« Irene Z. Tomažin odpovedani.
Tretja in zadnja edicija letošnje Performative prinaša premieri avtorskih projektov dveh izjemnih slovenskih ustvarjalk, Irene Z. Tomažin in Mateje Bučar, in tako izstopa s posebnim poudarkom na njunem najnovejšem delu. Obe izvedbi sta nastali v koprodukciji Cukrarne z nevladnimi organizacijami v kulturi – Društvom umetnikov DUM in zavodom Sploh v okviru raziskovalnega cikla Ventilator. Skupna nit obeh del je izrazita osredotočenost na telo – zvočno, plesno ali gibajoče se telo – ki raziskuje raznolike možnosti izražanja prisotnosti in vpisovanja v prostor.
Projekt V izvrstnem redu Mateje Bučar je zasnovan za prostorni volumen avle Cukrarne, kjer avtorica oblikuje linijo ali »izvrstni red« plešočih teles pomembnih ustvarjalk in ustvarjalcev različnih generacij v polju sodobnega plesa. Vendar pa nas naslov, skupaj z nizanjem pomembnih plesnih avtoric in avtorjev v linijo, v vrsto prepoznavnih individualnih plesnih izrazov, tehnik in estetik, s poudarkom na izvrstnosti, spodbuja k razmisleku o tem, ali takšno početje meri tudi v polje kulturne politike in je hkrati komentar na položaj sodobne plesne umetnosti v Sloveniji. Raziskovanje utelešenja linije se v opusu Mateje Bučar ponavlja in nadgrajuje. Tokrat se linija krči, razteguje, krivi, zvija in odvija ter zaživi kot nepopoln začasen slovar slovenskega sodobnega plesa, ki na edinstven in igriv način združuje celo vrsto različnih gibanj. Ob začrtovanju linije v prostor se poraja vprašanje, ali gre za poskus razmejitve prostora na posamezne segmente, polja ali strani, za njegovo razgradnjo ali rekonstrukcijo, za raziskovanje in oblikovanje vmesnih prostorov, za svobodno potovanje gibajoče se linije teles skozi arhitekturno krajino ali morda za nekaj povsem drugega. Kljub dominantni strogosti, ki jo napoveduje »izvrstni red«, se zdi, da neprekinjena in dinamična linija, ki jo skupaj s soustvarjalkami in soustvarjalci zarisuje Mateja Bučar – hkrati kompleksna in preprosta, nenehno premikajoča se koreografska kompozicija – paradoksalno prinaša tudi občutek svobode in fluidnosti, kjer stroga struktura odpira prostor za spontanost, individualnost in igrivost v gibanju.
Irena Z. Tomažin je svoje novo delo zasnovala v stranskem, skoraj nereprezentativnem prostoru Cukrarne, v ozkem in dolgem hodniku, ki obkroža kletno dvorano. Ta prostor je za obiskovalce programov običajno nedostopen. Novi vokalno-gibalni projekt z naslovom »kakor voda pôje kost #3« se na svoj način povezuje s performansom »vzorec razlitega glasu, odtis karamelnih stopinj«, ki sta ga Irena Z. Tomažin in Tomaž Grom kot lokacijsko specifično delo v Cukrarni ustvarila spomladi 2023. Novo delo se odvija prav tam, kjer se je začelo prejšnje, in pomeni nadaljevanje raziskovanja zgodb, ujetih v zidove Cukrarne.
V večplastni gibalno-vokalni krajini se Irena Z. Tomažin osredotoča na motrenje glasu in njegovo utelešanje. Kot vrhunska vokalistka z različnimi vokalnimi tehnikami in petjem subtilno in kompleksno oživlja preslišane glasove. Njen glas se premika skozi mentalni in fizični prostor. Raziskuje, kako glas potuje po hodniku in med telesi obiskovalcev, kako se izgublja in spet zaživi. S plastmi asociativnih vzorcev polni, zgošča in razvija zvočne pokrajine ter v ustni votlini oblikuje in preoblikuje posamezne delce zgodb v poetično zvočno gmoto. Avtorski opus Irene Z. Tomažin zaznamujeta raziskovanje odnosov med telesom, glasom, gibom in prostorom ter preučevanje načina, kako zvok prehaja skozi telo, ki deluje kot zvočilo. V projektu »kakor voda pôje kost #3« posveča posebno pozornost prisotnosti glasu v medprostoru med telesi. S tem raziskuje vprašanja o tem, ali je poslušanje lahko taktilno in kako bližina glasu vpliva na naše doživljanje – je preintenzivna, če na svoji koži začutimo toploto sape?
PROGRAM
13. november 2024
(ODPOVEDANO) 19.00: Irena Z. Tomažin: »kakor voda pôje kost # 3«, premiera
klet
20.00: Mateja Bučar: V izvrstnem redu, premiera
avla
14. november 2024
18.00 in 20.00: Mateja Bučar: V izvrstnem redu, ponovitev
avla
(ODPOVEDANO) 19.00: Irena Z. Tomažin: »kakor voda pôje kost # 3«, ponovitev
klet
Kustosinja: Mara Anjoli Vujić
Producentka: Janja Buzečan; Odnosi z javnostmi: Mojca Podlesek; Fotografije: Blaž Gutman, DUM; Tehnična produkcija: Martin Lovšin; Produkcija: Cukrarna / MGML; Koprodukcija: zavod Sploh, društvo umetnikov DUM; S podporo: Mestna občina Ljubljana.
Odpiralni čas
Od torka do nedelje med 10. in 19. uro.
Vstopnina
Vstop prost.
Zaradi omejenega števila mest je potrebna rezervacija na info@cukrarna.art.
Gradivo za medije
»kakor voda pôje kost # 3«
Kako daleč potuje glas? Se ga sliši z enega konca hodnika na drugega? Kaj se med njegovim potovanjem od ust do ušes izgubi? Je bližina glasu preintenzivna, če na svoji koži čutiš toplino sape, ki ga nosi? Je poslušanje glasu taktilno? Se zamolčani glas začuti? Ga vidiš v telesu? Se sliši glas v žuganju prsta, skomiganju ramen ali pa razprti dlani? Gospod Sacks se je zamislil, nato pa rekel: »Videti glas …« in začel pisati. »kakor voda pôje kost # 3« je povnanjen monolog o glasu, njegovi materiji ter njegovih načinih izražanja in prisotnosti v medprostoru med telesom, ki izreka, ter telesom, ki posluša, in je del raziskovalnega cikla Ventilator.
Ideja in izvedba: Irena Z. Tomažin. Zvok: Tomaž Grom. Produkcija: Cukrarna, zavod Sploh
V izvrstnem redu
Koreografija je zamišljena prav za prostor z volumnom in dolžino, kakršna ima vstopna avla Cukrarne; tu se bo vrsta oziroma linija lahko jasno začrtala, se odvijala, razvijala, krivila, raztegovala in krčila, razvnemala in umirjala. Na eni strani strogost čiste linije, na drugi kompleksnost, divjost, premetenost gibalnih jezikov in artikulacij, ki se bodo prostovoljno vpenjale druga v drugo, druga za drugo, med seboj, nenehno pa se bodo vile v navznoter močno kompleksni in na zunaj povsem preprosti čistosti ene same linije. Ujeti bi želeli paradoksni moment med popolno osvobojenostjo in strogo disciplino, v katerega je venomer usodno ujeto živo, misleče in plešoče, nekaj te paradoksnosti, tiste, ki sega v današnje življenje širše, pa morda nakazuje tudi naslov: V izvrstnem redu.
»I was born one mornin', it was drizzlin' rain
Fightin' and trouble are my middle name
I was raised in the canebrake by an ol' mama lion
Can't no high toned woman make me walk the line«
(Tennessee Ernie Ford, 16 Tons)
»01 Črta ali linija v novi koreografiji Mateje Bučar deluje kot znak produktivne omejitve. Ne omejitve produktivnosti, nasprotno: omejitve, ki se izkaže za produktivno, in hkrati ta omejitev neposredno odpre tudi prostor za invencijo. Prinaša vse vrste očitnih, jasnih, domiselnih, čudnih ali bizarnih načinov ravnanja v navezanosti nanjo. Pravilo linije izključuje ali prepoveduje vrsto gibanj, a hkrati kot cilj predlaga obilnost novih gibov, gibanj in potez. Ne da bi prekršila lastno pravilo, linija izpeljuje željo doseči in izpolniti si cilj in ga morda v nečem povsem nepričakovanem tudi preseči. Takoj ko je pravilo linije oblikovano, se sproži duh igre – kot bi ga prav to porodilo in priklicalo. Celo uporniškega, izobčenskega duha tu ne gre razumeti kot tistega, ki krši pravilo, temveč prej kot tistega, ki poskuša doseči cilj na nenavaden način, kljub vsem oviram in težavam.
02 Linija ali vrsta lahko združuje različna gibanja – tako kot vrvica združuje bisere. Povezovanje gibanj na podlagi njihove pripadnosti liniji je način združevanja gibanj, ki je drugačen od združevanja na podlagi njihove podobnosti, primerjave, kontrasta ali pripovednega zaporedja. Pravilo ni nikoli nasprotje od ‘ni pravila’, lahko pa je več drugih pravil, ki zaradi svoje samoumevnosti in običajnosti pogosto ostanejo nepriznana in nezaznana. Pravilo črte je prelom z drugimi pravili. In prav zaradi tega dejstva oziroma pogoja – da prelomi z običajnimi, nepriznanimi pravili – lahko pravilo črte proizvede nepričakovano.« Robert Pfaller
Ideja in sokoreografija: Mateja Bučar. Izvajalke in izvajalci ter soustvarjalke in soustvarjalci giba in plesa: Andreja Rauch Podrzavnik, Nataša Živkovič, Kristina Aleksova, Katja Legin, Tina Valentan, Bojana Robinson, Nina Pertot Weis, Loup Abramovici, Beno Novak, Jana Menger, Jerneja Fekonja, Tini Rozman in Jernej Bizjak. Glasba, zvok: Drago Ivanuša in J. S. Bach. Besedilo: Robert Pfaller, Rok Vevar. Kostumografija, luč: DUM. Produkcija: društvo umetnikov DUM. Koprodukcija: Cukrarna in CoFestival 2024. Sofinanciranje projekta: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.
