Pol-začasna razstava

Lia Perjovschi

Ključne besede za današnji svet ...
(po pandemiji koronavirusne bolezni ... osnutek družbenokulturne analize)

Diagrami Lie Perjovschi so konceptualne risbe, ki odražajo njene osebne miselne vzorce in s katerimi umetnica začrtuje svoj dinamični proces branja. Ob prebiranju raznovrstne strokovne literature in leposlovnih knjig, gledanju filmov, poslušanju glasbe in pregledovanju ostalih dokumentov kulturne vrednosti iz preteklosti umetnica ustvarja nekakšne »krogle znanja«, iz katerih se kot žarki sonca izpisujejo izpeljave in komentarji, stavki in izjave, informacije in dejstva. Občasno pa je njeno izhodišče za te grafične miselne vzorce lahko tudi številka, prazen prostor ali vprašaj. S tem ko umetnica povezuje preteklost s svojimi razmisleki, ne opozarja le na nujnost stalnega kritičnega motrenja stvarnosti, temveč tudi odpira drugačne možne miselne povezave in poglede na preteklost in sedanjost. Iskanje logičnih vzorcev bi bilo nesmotrno, saj je čar njenih miselnih vzorcev ravno v navidezno nepovezanih in časovno nefiksiranih sosledjih misli, zapisanih v njih. Diagrami tako v dinamičnih vzorcih ustvarijo tapiserijo črt, besed in znakov. 

Lia Perjovschi je ustanoviteljica in koordinatorka Arhiva sodobne umetnosti in Centra za analizo umetnosti ter Muzeja znanja. Umetnica je mnenja, da smo trenutno v »postprodukcijskem obdobju« bulimije, nasičenem s stvarmi, zato je treba na besedila, podobe in predmete gledati z druge perspektive in jih znova uporabiti.

Marko Pogačnik

Cukrarna – Projekt uravnoteženja

Marko Pogačnik, soustanovitelj skupine OHO in ustanovitelj poljedelsko-umetniške komune Družina v Šempasu, je razvil tri osnovne smernice za umetnost, ki sooblikuje življenje na našem planetu. Poleg kozmogramov še geomantijo – metodo odkrivanja prostora tudi v njegovih nevidnih dimenzijah – in litopunkturo – vrsto akupunkture zemlje, pri kateri s kamnitimi stebri spodbuja pretok zemeljske energije. 

Ob ogledu Cukrarne je Marko Pogačnik ugotovil, da prenovljena zgradba potrebuje intervencijo, ki bo pripomogla k njenemu optimalnemu delovanju. V ta namen je kot medij za komunikacijo z okoljem izbral kozmograme, ki so značilni za zadnjih štirideset let umetnikovega delovanja. V kontekstu stvaritve univerzalnega jezika so kozmogrami »žive črke«, nekakšna zakodirana sporočila, ki s svojo podobo kanalizirajo energijo. Za njihovo izvedbo je izbral heksagonalne plošče iz različnih vrst granita, v polirano površino pa je vgraviral ustrezne kozmograme. Vsak je oblikovan drugače, glede na to, kaj je treba prostoru sporočiti. Kozmogrami v osrednjem prostoru Cukrarne uravnavajo neproporcionalno močan vpliv kozmičnega elementa zraka, saj arhitekturne prvine prostora z lebdečimi galerijami po mnenju avtorja nimajo stika z zemljo. Kozmogrami v kletnih prostorih krepijo element vode, saj jim ta element – kljub umeščenosti v ravnino reke Ljubljanice in celo pod raven dna njene struge – zaradi drenaže in izolacije umanjka. Pogačnik je v kamen vklesal še kozmograma, ki v prostor umeščata nekatere pravzorce umetniškega ustvarjalnega procesa.

Tobias Putrih

Paličnjak/PKC4, Klop/KSC15

Izhodišče za delo Paličnjak Tobiasa Putriha je projekt Autoprogettazione, ki ga je leta 1968 zasnoval italijanski industrijski oblikovalec Enzo Mari. Marijev projekt je pravzaprav predlog – v njegovi viziji oblikovanja je oblikovalec in izdelovalec lahko vsakdo. Profesionalni oblikovalec pa je zgolj tisti, ki odpira nove možnosti in razodeva procese, kakršnim lahko vsakdo sledi in si ustvari svojo različico izdelka. S projektom Autoprogettazione Mari razodene načrt preprostega pohištva in pošlje morebitnega uporabnika v trgovino po les in vijake. Paličnjakov predlog temelji na možnosti razstavljanja, na predlogu sivega polja, kjer se oblikovanje uporabnega sesuje v igrivo abstrakcijo, ki ji morda lahko rečemo umetnost ali pa zgolj igra. 

Tobias Putrih je po analizi Marijevih načrtov zasnoval opremo za knjižnico v Cukrarni (police, mize in stole). Del stropnikov stare hiše pa je predelal v funkcionalno opremo (klopce in stole) razstavnih prostorov. Paličnjak, ki temelji na možnosti razstavljanja, uteleša fascinacijo s smelimi vrenji iskanja sinergije med arhitekturo, njenimi elementi ter uporabniki, kakršna že od dvajsetih let 20. stoletja spodbuja umetnike k iskanju uravnoteženosti med ideologijo, videzom in uporabnostjo.

Tobias Putrih, navdihujoč se pri dognanjih ter oblikovnih in arhitekturnih rešitvah iz preteklega stoletja, v svojih projektih prepleta prvine kiparstva, oblikovanja, arhitekture in znanosti. Svoja dela umešča v javne prostore, kot so galerije, knjižnice in kinodvorane, pri čemer oblikuje začasna okolja iz običajnih, industrijskih ali nematerialnih surovin.

Miha Štrukelj

Reminiscenca – Cukrarna

Delo Mihe Štruklja temelji na fotografski podobi, ki mu služi za spraševanje o tem, kaj je očesu vidno. Štrukelj je kot predlogo za svoje risbe uporabil lastne fotografske posnetke gradbišča Cukrarne – stavbni skelet, kovinske drogove, ki podpirajo zidarske odre, in še krhke horizontale nedovršenega drobovja stavbe. Za stensko risbo v kletnem prostoru Cukrarne je določilna že sama materialnost podlage, grob, siv beton, njegove razpoke in nepopolnosti. Štrukljeva zabrisana fotografska podoba ponotranji materialne značilnosti stene in jih posvoji kot svoj lastni raster. Uporabljeni motiv poslikave je prenos pogleda na nasprotni strani istega prostora, nastalega pred prenovo stavbe. Štrukljevo stensko risbo dopolnjuje serija risb na papirju, ki prav tako izhajajo iz fotografskih posnetkov gradbišča Cukrarne in jih lahko beremo kot serijo vizualnih epizod tega še nedokončanega projekta.

Miha Štrukelj ustvarja na področjih slikarstva in risbe, zadnja leta se osredotoča na site-specific instalacije – na ustvarjanje fiktivnih, utopičnih urbanih krajin iz prepoznavnih elementov realnih mestnih podob. Gre za oblikovanje vizualnih zgodb, ki v glavnem prikazujejo prezrte, izpraznjene ali manj zanimive predele mest, katerih konstrukcije umetnika pritegnejo zaradi svojih linearnih elementov in geometrijskih gradbenih form.

Andrej Štular

Slovenska moderna

Delo ilustratorja, striparja, slikarja, oblikovalca lutk in scenografa Andreja Štularja je hommage slovenski moderni. Njeni nosilci, Dragotin Kette, Ivan Canka, Oton Župančič in Josip Murn, so bili namreč stanovalci in gostje Cukrarne, tamkajšnje bivalne razmere pa so pustile močan pečat v njihovih delih. Štular je izkoristil dolžino hodnika in na desno steno, ki gleda na strugo Ljubljanice, umestil najdene in nabrane naplavine, mednje pa zapisal bodisi izjave omenjene četverice bodisi citate iz njihovih opusov, ki se vijejo okoli lesenih vej. 

Štularjeva naklonjenost do ready-made objektov ter praksa njihovega premeščanja in kombiniranja z namenom stvaritve novega dela se še izraziteje kažeta na levi steni, kjer nas ustvarjalec sooči s kilogramskimi zavitki sladkorja, skodelicami čaja in kave ter maketo Cukrarne, narejeno iz sladkornih kock. Skupni imenovalec zbrane materije je popotovanje v svet vsakdanjih predmetov, ki bodisi zaznamujejo komodificirano materialno naravo izvorne stavbe ali pa aludirajo na literarno četverico (štirje kilogrami sladkorja, štiri skodelice čaja in kave) in vsebujejo reference na njihova dela, na primer na Skodelico kave (1910), eno najbolj znanih črtic Ivana Cankarja.