Samostojna razstava

Tobias Putrih (z Ardalan SadeghiKivi)

Red sladkosti
19. 6. — 15. 9. 2024
Avla
Tobias Putrih (z Ardalan SadeghiKivi)
Foto © Tobias Putrih; Red sladkosti, 2024 (karton)

Kustosinja: Alenka Gregorič

Cukrarna je v slovenski kolektivni spomin vpisana kot prostor slovenske moderne, pa tudi kot prostor neštetih zanimivih zgodb; njena zgodovina sega od cvetoče tovarne sladkorja, vojašnice, tobačne tovarne in tekstilne proizvodnje do prenekaterih individualnih usod, povezanih predvsem z revščino in obupom. V začetku dvajsetega stoletja so se tu zbirali predstavniki moderne, gradniki nacionalne zgodovine, od katerih sta dva doživela prezgodnjo smrt. Josipa Murna - Aleksandrova in Dragotina Ketteja vsak slovenski srednješolec spozna kot utelešenje mladostnega genija, ki ga je družba zavrgla in so ga v smrt pospremile vlažne stene Cukrarne, večnega pribežališča nemočnih marginalcev.

Osupljiva zgodovina te stavbe je med Bostonom in Ljubljano živečega umetnika Tobiasa Putriha spodbudila k razmišljanju o različnih zgodbah, ki jih v svojih nedrjih skriva vsaka stara hiša. Zato je številna razdrobljena pričevanja združil s pripovedmi o preteklosti, preobrazbo prostora v galerijo sodobne umetnosti pa je, v dialogu z umetnikom, arhitektom in programerjem Ardalanom SadeghiKivijem, obravnaval skozi njegovo arhitekturno preobleko.

Avla galerije doslej ni imela razstavnega programa, zato je bilo v ospredju razmisleka za prostorsko instalacijo vprašanje, kakšen naj bo dialog med pestro zgodovino in sodobno notranjostjo Cukrarne. Umetnik se je ob tem navezal na trditev akademičarke Felicity D. Scott, ki je z analizo zasnove ameriškega paviljona na Expu 58' prišla do stališča, da je pri oblikovanju gledalčeve izkušnje ključen označevalni sistem razstave. Kot je zapisala, arhitektura določi tektonsko in strukturno ogrodje, umetnost ponuja vsebino, oblikovanje razstave pa deluje kot nekakšen vmesnik, ki usmerja interpretacijo vsebine in gledalca spodbuja, da se aktivno vključi v branje razstave ter ob tem razvije lastni sistem interpretacije. 

Vnovično združevanje teorije arhitekture, oblikovanja in likovne umetnosti je umetnika usmerilo h končnemu rezultatu projekta v obliki celostne prostorske instalacije. Glavna komponenta postavitve so nosilne strukture raznoterih oblik iz kosov perforiranih belih aluminijastih plošč, sicer vizualne konstante stenskih oblog notranjih volumnov Cukrarne. Oblike razdrobljenih sestavnih kosov so nastale z računalniško simulacijo (v sodelovanju z umetnikom jo je zasnoval in programiral Ardalan SadeghiKivi) padca plošč z višine 2864 metrov, kolikor je visok Triglav, najvišja slovenska gora. Na panojih so prikazani trije digitalni odtisi, skupna pa jim je zamegljena stara fotografija Cukrarne. Čeznjo so razvrščene različne skupine barvnih pik, od katerih vsaka ponazarja besedo, z računalniškim vmesnikom pretvorjeno v barvo. Na vsaki od grafik je z barvnimi pikami zapisana ena od pesmi Josipa Murna - Aleksandrova – Sneg, Zvezde in Nebo, nebo.

Besede iz izbranih Murnovih pesmi so, spremenjene v abstraktni barvni vzorec, tako postale prispodobe za avtorjeve misli. Z uporabo algoritma, ki generira kompozicije, torej z odsotnostjo človeške geste, je Putrih v vizualni jezik pretvoril temi minljivosti in brezmejnosti, o katerih kontemplira pesnik. Z barvnimi kompozicijami, ki imitirajo sodobno preobleko arhitekture, pa je besedila tudi likovno povezal s panoji in notranjostjo galerije. Z združevanjem dokumentov preteklosti in prostora sedanjosti, prepletanjem individualnih izkušenj s kolektivno zavestjo in vključitvijo del literata, ki je iskal ravnovesje med sanjami in vsakdanjim preživetjem, je Putrih ustvaril večplastno pripoved, ki odstira nove možne interpretacije motrenja hiše.

Gradivo za medije

Pri navajanju informacij in fotografij bom upošteval_a napotke, navedene v materialih za medije.