CALL ME

CALL ME JANJA KOSI

3.–8. 5. 2022

Janja Kosi se predstavlja s projektom Predlog serviranja, ki je osnovan na ideji razglednice kot nosilke podobe najsijajnejših arhitekturnih in drugih znamenitosti, s katerimi se kraj ponaša, le, da se na njih bleščijo ilustracije trgovskih centrov verige Ikea iz 11 različnih mest. Ti so sedaj občudovani »kakor turist proučuje srednjeveško katedralo« in obravnavani kot vrhunsko doživetje, ki nam ga tovrstni prostori potrošnje zmeraj znova obljubljajo. V postavitvi Kosi nadaljuje svoje raziskovanje arhitekture kot procesa in kraja dogodka, izkušnje, zgodbe. Spomine na družinske izlete v Ikeo je povezala z razmišljanjem, da lastno (pre)bivanje osmišljamo skozi arhitekturo, brez katere si bivanja sploh ne znamo predstavljati. Specifičen prostor (grajena struktura) postane arhitektura šele, ko je vanj vpeta živa zgodba ljudi, ko pridobi izkušnjo, ki se z njim spoji do te mere, da lahko značilno oblikovanje nekega prostora postane znak za izkušnjo samo; v tem primeru bo za umetnico nakupovanje v Ikeinih trgovskih centrih za zmeraj povezano z njeno arhitekturno formo in otroškimi spomini, vezanimi nanjo. Sklenemo lahko, da arhitektura ni le fizični, »realni« prostor, pač pa tudi in predvsem prostor človekovega doživljanja tega, kar se v danem prostoru dogaja.

Janja Kosi (1994) je študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2016 diplomirala, v letu 2020 pa študij zaključila z magistrsko nalogo Vsakdanjost heterotopičnega prostora in naslovom praktičnega dela X°Y’Z’’ N – A°B’C’’ E, za katero je prejela nagrado ALUO za izjemne ustvarjalne in študijske dosežke. Del študija je preživela na izmenjavi na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu. Deluje na področju vizualne umetnosti, slikarstva, ilustracije in animacije. Svoja dela je predstavila na samostojnih razstavah v R SPACE, DobraVaga in Galeriji DLUL ter na skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini, med drugim na festivalu Art Stays na Ptuju, v Umetnostni galeriji Maribor, v Fotopubu v Ljubljani, na trienalu EKO8 v Mariboru, v galeriji Academia Moderna v Zagrebu in v galeriji Improper Walls na Dunaju. Za njeno umetniško prakso so značilne prostorske instalacije in kombiniranje različnih medijev. Kosi pogosto raziskuje koncepte (ne)prostora, doma in domačnosti ter odnos med človekom in arhitekturo.

CALL ME NEŽA KNEZ

10.–15. 5. 2022

Projekt 8230 milisekund v 1613 milimetrih (16-milimetrski film, loop) je poskus komunikacije z delom Milene Usenik (Oljka, 2017; Privid, 2021). Neža Knez je njeno delo posnela na filmski trak in slednjega razrezala na 1613-milimetrske trakove, kar znaša 8230 milisekund. Prek bližnjih posnetkov, dvojne ekspozicije in spremembe hitrosti 16-milimetrskega filma v kameri se umetnica sprašuje, kaj nam strukture lahko govorijo, kaj je kopija ter kako se kaže in meri čas.

»Barve, teksture, sloji, interpretacije. Svetloba, volumni, ritmi, formacije. Nagli premiki, počasni premiki, raztegnjeni premiki, Čas, ki ga narekuje senca mojega telesa, katere ostrina odstopi mesto razpršenosti pikslov, ki lahkotno potujejo preko mize, po tleh, vse do omare in puščajo za sabo nežno sled mesenega. Pomislim. Kdo je tukaj živ?« 

Neža Knez (1990) je diplomirala in magistrirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V zadnjem obdobju jo še posebej zanima (gibljiva) slika in prostor zunaj nje. Na medij filma gleda kot na nezaključeno celoto: ustvarjanje situacij s skulpturalnimi kinematografskimi elementi, zvoki, besedilom/glasom in udeleženci v teh koreografijah, so osrednji fokus njene prakse zadnjih let. Zanima jo materialnost svetlobe, pikslov, zvoka, volumna, kože in teles, ki jo raziskuje tudi v sobivanju s svojo dolgoletno učiteljico (psičko) Niki. Sodelovala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini ter prejela več nagrad, med drugim nagrado Ministrstva za kulturo, priznanje UL ALUO in nagrado UL ALUO za izjemne študentske dosežke, nagrado za inovativen pristop v grafiki, študentsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani in nagrado skupine OHO. Od leta 2020 živi in dela med Ljubljano in Zagrebom, kamor se je delno preselila kot ena od udeleženk WHW Akademije. V letu 2021 se na RESTART-u (Zagreb) izpopolnjuje v eksperimentalnem filmu.

CALL ME NEVENA ALEKSOVSKI

17.–22. 5. 2022

Nevena Aleksovski v postavitev skupinske razstave Vračanje pogleda intervenira z delom The Fall II (2020, akril na platnu). Znotraj minimalističnega, očiščenega likovnega izraza umetnica raziskuje, kako s čim manj sredstvi izraziti čim več, posamezen element pa je tako skladišče močnih emocij in različnih pomenov. Skozi lečo osebnih, intimnih izkušenj odstira pogled na družbene pojave ter na različne relacije, ki oblikujejo človeško izkušnjo – med posameznico_kom in družbo, intimnim in javnim, iracionalnim in racionalnim, osebnim in političnim. Prav tako jo zanimajo neskladja in nasprotja, ki se v teh relacijah pojavljajo ter občutki melanholije, odtujenosti in absurda.

Nevena Aleksovski (1984) je leta 2008 diplomirala iz slikarstva na Akademiji umetnosti v Novem Sadu, leta 2014 pa magistrirala iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. V svoji likovni produkciji se pretežno posveča medijema slikarstva in risbe, ki ji omogočata neposreden, takojšen proces ustvarjanja brez izkristalizirane, vnaprej začrtane podobe. V svojem delu pogosto prevprašuje in pretanjeno komentira občečloveško izkušnjo, čustvena stanja, ki jih izoblikujejo občutek odtujenosti ter neskladja in absurdi sodobnega časa. Predstavila se je na številnih domačih in tujih razstavah, med drugim v Mednarodnem grafičnem likovnem centru na skupinski razstavi Zini!, Sodobna zinovska produkcija, na skupinski razstavi Neki piše v galeriji Vodnikove domačije v okviru zavoda SCCA Ljubljana, samostojno pa je razstavljala tudi na umetnostnih sejmih Vienna Contemporary (2020) in Art Rotterdam (2021). V letu 2022 v RAVNIKAR GALLERY SPACE družno z umetnico Majo Babič Košir pripravlja njuno prvo skupno razstavo. Aktivna je tudi v pedagoškem delu, v galerijah ŠKUC in Alkatraz v Ljubljani. Je sodelavka feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore.

CALL ME META DRČAR

24.–29. 5. 2022

Meta Drčar se predstavlja s serijo Study Pieces. Ta v subtilni in minimalni govorici gradi na stičišču treh povezanih smeri premišljevanja, skulpture, arhitekture in performativnosti, ki se stekajo v vprašanje prostora, paradoksne in dinamične entitete v nenehnem gibanju. To gibanje Meta Drčar v prvi vrsti zaznava z izbiro materiala, ki je zanjo vselej taktična izbira; bodisi da gre za kovino, steklo, kamen ali papir, material je za Drčarjevo tisti sprevodnik, ki je zmožen artikulirati nevidne, a odločilne poteze, ki definirajo prostor, jih tudi amplificirati in problematizirati.

Meta Drčar (1985) je v Parizu živeča slovenska umetnica, ki je iz umetnosti diplomirala na Central Saint Martins College of Art and Design v Londonu (2009), magisterij iz plesa in performansa pa je zaključila na Trinity Laban Conservatoire of Music and Dance v Londonu (2012). V minimalističnih prostorskih postavitvah umetnica pogosto raziskuje povezave med gibajočim se telesom opazovalca, skulpturo in arhitekturo ter performativne učinke, ki se porajajo v procesu. Drčar je razstavljala na številnih samostojnih in skupinskih razstavah po celi Evropi, med temi gre izpostaviti: Galerie Stadtpark, Krems, Avstrija (2022), Delfi, Malmö, Švedska (2021), RAVNIKAR GALLERY SPACE, Ljubljana, Slovenija (2021), Mana Contemporary, New Jersey, ZDA (2020), Performance Affair, Bruselj, Belgija (2019), Reaktor, Dunaj, Avstrija (2019), Palazzo Monti, Brescia, Italija (2017) in Nuit Blanche, Pariz, Francia (2017). Je prejemnica več delovnih štipendij in rezidenc, kot so Art and Architecture residency (Woning Van Wassenhove), Sint-Martens-Latem, Belgija (2021), ADP, European Investment Bank Institute Luksemburg (2020) in WWA Fabrikken, Kopenhagen, Danska (2020).

CALL ME HELENA TAHIR

31. 5.–5. 6. 2022

Helena Tahir se predstavlja s serijo Words Fail Me – bogato vizualno pripovedjo, v kateri ima vsaka risba svojega protagonista, ki je obdan s spremljajočimi liki, nedefiniranimi predmeti in drugimi nedoločljivimi detajli. Tahir se pogosto vrača k specifičnim tematikam in simbolom, ki niso le vaja v tehniki, temveč imajo že sami po sebi obsežno ikonografsko zgodovino, ki se kaže skozi metaforiko barv, vprašanja svetlobe v odnosu do teme, pomena vode, živali in cvetlic. Ti v novem kontekstu ponujajo alternativne večpomenske iztočnice. Med upodobljenimi liki so nemalokrat pripadniki različnih marginaliziranih skupin, žrtve imperialističnega in kolonialističnega nasilja, odmev njihovih zgodb pa umetnica prepozna tudi v lastni izkušnji. Fragmentirani prizori učinkujejo kot hipni uvidi in vtisi iz njenega življenja, poustvarjeni na papirju, kjer ji služijo kot skorajda osvobajajoča metoda spoznavanja same sebe. Kljub temu pa poznavanje umetničine osebne ikonografije za gledalca ni bistveno, saj Tahir umetniško delo razume kot skupek podob, doživetij in čustev, ki ga lahko spoznamo tudi skozi izključno zaznavno, vizualno izkušnjo in šele nato na intelektualnem nivoju. Za polno doživetje umetniškega dela je bistvena sinteza umetniške intence, dela kot takega in opazovalca, ki pred delo stopi z lastnimi pričakovanji in zaznamovanostjo. Umetnica velik pomen pripisuje prav emocionalni izkušnji, uvidu, ki ga gledalec skozi »pogovor« z njo lahko doseže. 

Helena Tahir (1992) primarno ustvarja v poljih grafike in risbe. Zaključila je dodiplomski študij grafike in podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V času študija se je izpopolnjevala na Faculty of Fine Arts v Portu in na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu. Njene monumentalne, bogate ter z detajli nasičene vizualne pripovedi od bralca zahtevajo počasno in rigorozno branje. Zahvaljujoč doslednemu in temeljitemu prevpraševanju medija ji vsaka risba predstavlja nov tehnični izziv. Svoje delo je predstavila na več samostojnih razstavah, med drugim v Lamutovem salonu v Kostanjevici na Krki (2018), Mednarodnem grafičnem centru v Ljubljani (2020), Galeriji Ravne KGLU (2021), RAVNIKAR GALLERY SPACE (2022) ter številnih skupinskih predstavitvah v Sloveniji in tujini, letos premierno tudi na umetnostnem sejmu Art Rotterdam. Živi in dela na Jesenicah in v Ljubljani.

CALL ME MAJA BABIČ KOŠIR

7.–12. 6. 2022

Maja Babič Košir v postavitev razstave Vračanje pogleda posega z delom iz prostorske postavitve Courage Mon Amour. Courage Mon Amour je kolekcija predmetov, ostankov nekega časa, je arhiv zgodb o spominjanju, o transformaciji bolečine, o starih kožah, ki smo jih odvrgli, o alkimiji umetnosti – je arhiv raznovrstnih ljubezenskih zgodb. Umetničin intuitivni ustvarjalni proces je kot vselej zasidran v kontemplativnem, introspektivnem principu. Snov črpa iz svojega okolja in svoje osebne zgodovine, sleherno dogajanje v svojem notranjem svetu v ciklu impulzivnih umetniških intervencij prevede v vizualni svet, pri čemer ostaja zvesta svojemu čutnemu in intenzivnemu likovnemu jeziku ter surovi, (zgolj na videz) nerafinirani in divji estetiki. 

Maja Babič Košir (1978) je diplomirala in magistrirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Podiplomski študij kreativne ilustracije in tehnik vizualne komunikacije je zaključila na EINA v Barceloni. Umetničin ustvarjalni proces temelji v meditativnem, introspektivnem principu. Snov črpa iz svojega okolja in svoje osebne zgodovine, še posebej iz bogatega družinskega arhiva najrazličnejših materialov; tako svoje intimne zgodbe skozi intuitivne umetniške intervencije prevede v vizualni svet. Sodelovala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, predvsem na Portugalskem in Španiji, kjer je živela in ustvarjala skoraj 10 let. Redno se udeležuje mednarodnih sejmov sodobne umetnosti, na primer sejma SWAB Barcelona v letu 2020, Vienna Contemporary v letih 2019, 2020 in 2021, istega leta se je premierno predstavila tudi na sejmu VOLTA v Baslu. Letos je sodelovala na novem dunajskem umetnostnem sejmu SPARK, obenem pa v RAVNIKAR GALLERY SPACE družno z umetnico Neveno Aleksovski pripravlja njuno prvo skupno razstavo. Živi in ustvarja v Ljubljani.

CALL ME IVANA BAJEC

14.–19. 6. 2022

Ivana Bajec se predstavlja s serijo risb Tourettes by Proxy, v katerih raziskuje Tourettov sindrom in njegove simptome, telesne in še posebej verbalne tike. Na spletu je spremljala vsebine ustvarjalcev, ki živijo s to motnjo. Njihove nenadzorovane in pogosto nepričakovane fraze, ki so na eni strani prav zaradi elementa nepredvidljivosti komične narave, na drugi pa pogosto politično nekorektne, so umetnici služile za izhodišče. Izjave je dalj časa zbirala v svoji skicirki, naposled pa jih je s serijo risb poskusila prevesti v likovni jezik.

Ivana Bajec (1990) je dejavna na področjih risbe, grafične umetnosti in slikarstva. Diplomirala je iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je zaključila tudi podiplomski študij slikarstva. Sodelovala je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah v Sloveniji, na Hrvaškem, v Romuniji ter v Nemčiji, izpostaviti gre predstavitev v RAVNIKAR GALLERY SPACE (2021) in na umetnostnem sejmu SWAB Barcelona, razstavo Tourettes by Proxy v Hiši kulture Pivka (2021) in sodelovanje na skupinski razstavi Art has no Sex (Galerija mesta Ptuj, 2022). V svoji likovni produkciji na prvo mesto postavlja improvizacijo, eksperiment in raziskovanje, pri čemer njena slikarska platna pogosto delujejo kot slikovni dnevnik, v katerem so v kombinaciji abstrakcije in izmuzljivih humornih podob nanizani vsakdanji vtisi, občutja in utrinki. Njen likovni izraz je zato spontan in igriv, prežema pa ga duhovita, mestoma tudi provokativna osebnoizpovedna nota.