Maruša Sagadin

V Galeriji Parter se s samostojno razstavo Maruše Sagadin pričenja programska shema z izhodiščem v konceptu »en prostor – en umetnik – en projekt«. Na Dunaju živeča umetnica je najprej končala študij arhitekture v Gradcu in kasneje še študij kiparstva na dunajski Akademiji za likovno umetnost. Na razstavi s pomenljivim naslovom Mokre noge so predstavljena njena novejša dela oziroma premišljene kompozicijske celote, metaforično povezane z razmislekom o izbranih segmentih urbanih površin, namenjenih javnemu zbiranju. 

Poudarek na refleksiji osnovne namenskosti javnih površin, ki so bile prvotno zamišljene kot kraji srečevanja in druženja, ter prenos tovrstnih praks in idej v galerijske kontekste pomenita težišče zanimanja, s katerim želi umetnica gledalčevo pozornost preusmeriti v razmislek o nujnosti sodelovanja, komunikacije in dialoga v skupnosti. Z mislijo na to, da je vstop v pritličje brezplačen, je umetnica kiparske mizanscene ustvarila tudi na podlagi tehtnega premisleka o umestitvi razstavnega prostora med peš cono ob reki Ljubljanici na eni in notranje dvorišče na drugi strani hiše. Tako je želela poudariti idejo možnosti podaljšanja oziroma povezovanja dveh javnih območij v okolici Cukrarne. 

Izbor del in dialoške povezave med njimi ter zlasti nova produkcija, nastala prav za galerijo Cukrarne, so v sozvočju z njihovimi sugestivnimi oblikami in ne nazadnje samimi naslovi skulptur. Tschumi Alumni, DORIS, Stres v Teksasu, Slabe volje brez kioska in kuhinje ali pa Mokre noge in Poletje – to so le nekatera od njihovih igrivih in hkrati domiselnih poimenovanj. Njihova preudarna postavitev s premislekom o specifikah galerije in njene neposredne okolice tvori premišljeno celoto, gledalce spodbuja k razumevanju onkraj estetskega ter jih želi usmeriti k razmisleku o vprašanju dostopnosti in namembnosti galerijskih prostorov. Do potankosti premišljeni in mojstrsko izvedeni estetski kiparski izdelki so namreč istočasno tudi podporne skulpture, umetnica pa nam s sugestivnimi detajli prišepetava možne načine njihove uporabe. Tako umetniško delo postane klop za sedenje, na katero avtorica umesti kalupe različnih rekvizitov, denimo pepelnika, šminke, verižice ali čevljev, s katerimi aludira na možne pristope k aktivaciji. Dela, narejena v kombinaciji lesa, betona in različnih umetnih materialov, s svojo živopisnostjo neprenehoma vabijo gledalca k interakciji oziroma k razmisleku o njihovem namenu. Ne gre za pozive k neodgovorni ali pa morda pretirano angažirani uporabi razstavnih eksponatov, temveč umetnica skozi subtilne geste in rušenje ustaljenih kodov galerijskih navad v zvezi z motrenjem umetniških del predlaga drugačne poglede in širše razumevanje vloge in naloge prostorov umetnosti ter njihove družbene odgovornosti. 

Poleg omenjenih »aktivacijskih pripomočkov« njene skulpture vključujejo tudi ikonografske interpretacije in oblikovne asociacije na različne dele ženskega telesa, kot so prsi, kodri las ali pa stopalo oziroma v zvezi z njim obuvalo z visokimi petami, ki je predmet poudarjanja lepote in hkrati predmet večne neudobnosti. Na razstavi je predstavljenih nekaj skulptur – klopi, manjših in velikih, izjemno dolgih, samostojnih ali postavljenih v celote – ki kar kličejo po sedenju, istočasno pa med njimi najdemo tudi skulpture v obliki nekakšnih paravanov oziroma pregrad, za katerimi lahko odkrijemo skrite kotičke za razmislek, klepet ali pa le mirno odmaknjeno sedenje.  

Več o umetnici