Hassan Khan

Zasnova razstave je tesno povezana s procesom in metodologijo dela, ki temelji na sodelovanju z raznoliko mrežo ustvarjalcev, kot so igralci, glasbeniki, oblikovalci, tiskarski tehniki, steklopihači, radijski uredniki in tehniki. Izbrani pristop k ustvarjalnemu procesu in naslov razstave se navezujeta na Brechtovo teorijo gestusa, teoretski koncept in metodološko orodje, ki ga je ta razvil za doseganje posebnih učinkov v gledališki praksi. Vendar se od njega tudi razlikujeta.

Brecht je teorijo gestusa razvijal v času vzpona fašizma in druge svetovne vojne. Pomenil mu je več kot zgolj gledališka metoda; bil je način za preverjanje resničnosti, zahteva po odnosu do resnice in obenem kritična drža do družbenih razmer. Zato delovanje po načelu gestusa odpira prostor za zavzemanje političnega stališča. Čeprav se Khan sklicuje na ta pojem, predvsem v smislu neizogibnosti političnosti današnje umetnosti, so njegov pristop, orodja in cilji drugačni, saj ga zanima predvsem specifični način delovanja umetniškega dela v kontekstu današnjega časa.

Danes smo namreč priča družbenemu in političnemu razkroju, naraščajočemu vplivu populizma, rasizma in nacionalizma ter razpadu obstoječega reda. Pri tem ostaja odprto vprašanje, kaj ga bo nadomestilo. Zato se je Khan odločil za drzen eksperiment. Zadal si je, da bo v kratkem in intenzivnem procesu ustvaril razstavo ter pri tem skušal odgovoriti na vprašanje, kakšno umetniško delo v danih okoliščinah sploh deluje. Umetnik se je bil v tem procesu prisiljen nenehno odzivati na okoliščine. Pri tem se je zavestno spoprijemal z omejitvami, se jim prilagajal in sprejel potrebo po fleksibilnosti. Ta proces je kajpada vtisnil svoje sledove tudi v umetniška dela sama, saj je vplival na njihov končni videz in odločilno zaznamoval njihove oblike. Skozi neposrednost produkcijskega konteksta je Khan pri vsakem elementu razstave natančno povezal vsebino, tehniko in medij. Tako je bilo vseh 45 plakatov oblikovanih izključno na pametnem telefonu, štiri Khanove pesmi so bile posnete z fiktivnim bendom, pri steklenih objektih je pomembno vlogo odigralo pretiravanje, značilno za populistične komedije, serijo digitalnih emblemov, računalniško generiranih podob in digitalnih ilustracij, natisnjenih na lesene in aluminijaste plošče, pa sta navdihnili ikonografija in virtualnost današnje vizualne kulture. Improvizirani video, v katerem igralci nastopijo v kostumografskem fundusu filmskega studia, je bil posnet in montiran na pametnem telefonu. Umetnik s tem pristopom svoja orodja oživlja in jim podeljuje relevantnost, saj želi raziskati situacije, ki razkrivajo paradokse in specifične odnose, preseči samoumevnost vsakdana ter – upati je – odkriti potencial za transformacijo in alternativne narative. Hassan Khan takole opiše svoj proces ustvarjanja: »Brecht je z besedo gestus označeval zamisel o latentnih pogojih sveta, ki se manifestirajo v gestah in pojavnosti igralcev, s katerimi režiser dela. Ta razstava pa skuša produktivno delovati v skladu s tem načelom ter v stiku s tem trenutkom ustvariti in odkriti relevantne oblike, misli in občutja.«