Nicolás Lamas

Umetnik ustvarja predvsem instalacije s predmeti, ki vstopajo v asemblažna razmerja, v njih pa s kombiniranjem bioloških in tehnoloških elementov razglablja o moči materije. Razume jo kot aktivno snov, skozi katero teče energija in se izmenjujejo informacije.

Materiale za svoja dela izbira iz zakladnice predmetov, najdenih v naravi ali v urbanem okolju, ter narejenih objektov, ki jih pogosto povezujemo s prelomnimi dogodki naše zgodovine. Vsak izmed izbranih predmetov je pomemben in enakovreden nosilec informacij, najsi gre za kamnite sedimente, fragmente iz rastlinskega in živalskega kraljestva ali izdelke iz plastike, gume in ostankov avtomobilov, računalnikov ali optičnih čitalnikov. Z njihovim združevanjem začnejo podatki preskakovati, se prekrivati in spreminjati, ker predmeti izgubljajo svojo originalno funkcijo. Tako ne pripadajo več izvornim kategorijam, saj se znotraj novonastalih razmerij pomeni prelivajo in se upirajo označevanju, hkrati pa na osnovi asociacij odpirajo večplastna branja.

Lamasovo delo izhaja iz zanimanja za konstruirano družbeno percepcijo, ki se gradi skozi sistemizirano znanje. Posledično se osredotoča na preverjanje modelov, povezanih z znanstvenimi raziskavami in nenehnimi težnjami po redu, kontroli ter zakonitostih, ki vladajo vidnemu svetu. V načinih, kako zaznavamo svoje okolje, ga interpretiramo in z njim stopamo v interakcijo, išče vrzeli, in sicer znotraj specifičnih odnosov med sistemi reprezentacije ter pojmom objektivne resnice in neizpodbitnih dejstev. Zato njegovi objekti izhajajo iz različnih virov, v njih se drug v drugega zajedata geološki čas, znotraj katerega se tvarine nabirajo kot sediment, ter na drugi strani linearni čas pospešenega tehnološkega napredka. Z združevanjem različnih kategorij ter vezi med preteklostjo in prihodnostjo spodbuja gledalca k razmišljanju o spremenljivi naravi vseh stvari, ki so vpete v neprestani tok rasti, premen in razkroja.

Razstava zajema izbor umetnikovih del iz zadnjih desetih let in tudi najnovejše produkcije. Postavitev zavzema obliko svojevrstnega arheološkega nahajališča z ostanki gradbenih ustrojev, epitafi napredka in seveda življenja, ki vedno najde svojo pot. Znotraj tega dinamičnega območja umetnik, kot je zanj značilno, izpostavlja večplastnost sprememb ter nove pomene, reference in vrednosti, ki nastajajo zaradi interakcij med različnimi materiali. Hibridne kompozicije z biološkimi in tehnološkimi ostanki kot notranjim ogrodjem živih bitij in strojev so umeščene v modularne strukture, ki spominjajo na urbani eksoskelet. Z uporabo platform v različnih nivojih avtor posnema klasifikacijo in konservacijo artefaktov, kakršno srečamo v prirodoslovnih muzejih – ne nazadnje bi si lahko marsikaterega izmed predmetov s kančkom domišljije tam tudi predstavljali – hkrati pa ob predstavitvi perečega vprašanja množične hiperpotrošnje usmerja gledalčev pogled k iskanju lepega znotraj vsakdanjega in zapuščenega.

Kot nakazuje naslov razstave Scenariji za soobstoj, je v središču Lamasovega zanimanja relativizacija našega obstoja na planetu. S poudarjanjem drugih, potencialnih oblik življenja ter možnih interakcij med vsemi organizmi nas opominja, da je človeštvo le ena izmed vrst in da je za preživetje nujno sodelovanje na osnovi enakih pogojev. Kot arheolog, ki na podlagi sledi iz preteklosti brez nostalgije revidira antropološko zgodovino, poudarja hitrost sprememb, nad katerimi izgubljamo nadzor, predvsem pa preučuje sedanjost, da bi si lažje predstavljal mogoče scenarije prihodnosti, nove družbene strukture ter nove načine bivanja in sobivanja.