IRENA Z. TOMAŽIN

Že sam naslov nas popelje v del zgodovine Cukrarne, v dramatični dogodek iz leta 1858, ko je usodni požar spremenil vse zaloge belega sladkorja v rjavo karamelo in dobesedno uničil rafinerijo sladkorja na vrhuncu njenega delovanja. Črni sirup je stekel v Ljubljanico, o čemer so 1. septembra poročale Novice: »Celo noč, pa še drugi dan je tekla Ljubljanica vsa černa in sladka od sirupa, ki je tekel v vodo, čeravno so ga otroci in babe lovile v lonce /…/.« Irena Z. Tomažin se v svojem ustvarjalnem procesu poglablja v različne plasti časa, v zgodovino prostora, v katerem ustvarja, prebira zapise o preteklosti prostora in o ljudeh, ki so ga naseljevali. Tokrat je brala izpovedi in pesmi, v katerih se slikovito zrcalijo duh časa in usode ljudi, predvsem proletariata in obubožanih, med njimi tudi mladih poetov. Navdih za glas je iskala v segmentih zgodovinskih besedil, v izpovedih prezrtih, pozabljenih ljudi, ki so živeli v Cukrarni skozi njeno dolgo in turbulentno zgodovino, v izbranih primerih leposlovja, pa tudi v tradicionalnih ljudskih pesmih, ki obujajo usode pozabljenih duš preteklosti. Tudi industrijska preteklost same stavbe je kot prostorska sled postala kompozicija, vokalna pokrajina mehanskega hrupa.

Kot izjemna vokalistka Irena Z. Tomažin subtilno in kompleksno uteleša in zvoči preslišane glasove z različnimi vokalnimi tehnikami in tudi s tradicionalnim melodičnim petjem. Tako so tudi zvočne pokrajine, ki jih ustvarja, večplastne. Avtoričin glas se giblje po plasteh asociativnih vzorcev, v ustni votlini gosti oziroma gnete posamezne delce zgodb v poetično zvočno gmoto. Vzorec glasu je odmev nekega časa, delček prezrte zgodbe, gibanje telesa pa prostorska sled utelešenja glasu. Koreografijo zaznamujejo ponavljajoči se gibi – spominja na postopek vzorčenja tkanine z drobnimi motivi tradicionalnih podob; ritem gest in drobnih dejanj ustvarja vtis ponavljajoče se slike telesa v gibanju ob različnih vsakdanjih življenjskih opravilih. Avtoričin glas potuje med mehanskim telesnim zvokom, govorjeno besedo in petjem ter vmesnimi zvoki in šumi, kjer se srečujeta preteklost in sedanjost. Torej avtorica prostor izvedbe vzpostavi kot asociativno polje, znotraj katerega se čas razteguje, zgošča in krči ter kanalizira skozi telesnost zvoka oziroma skozi telo kot zvočilo. Plastenje notranjih zvočnih pokrajin in odmevov časa poraja vprašanje, kako je zgodovina prisotna v sodobnem telesu oziroma koliko preteklost oblikuje našo sedanjost in prihodnost. (Mara Anjoli Vujić)

»V svojem gibalnem in glasbenem oziroma zvočno eksperimentalnem delu raziskujem in razvijam pokrajine glasu, ki spajajo tako besede, fragmentirane tekste, (tradicionalno) melodično petje kot tudi razširjene vokalne tehnike, vključujoč šume, tleske oziroma zvoke ustne votline; ta ne pripada (samo) glasu, ampak tudi telesu. Geste in gibanje telesa so prostorska sled utelešenja glasu. Ples oziroma prostorska koreografija je 'le' nekakšna posledica tistega gibala znotraj telesa, ki ni vidno, je pa slišno.« (Irena Z. Tomažin)