Špela Petrič

Razmerja, ki se z uživanjem industrijsko pridelane hrane vzpostavljajo med telesi in infrastrukturami, razume kot »nerodno intimnost«, kot obliko intimnosti, ki ni osnovana na čustvih in naši privolitvi, temveč nastaja skozi dolgotrajno odvisnost od sistemov, katerih notranje delovanje praviloma ostaja zunaj našega pogleda.

Pri postavitvi razstave je izhajala iz serije performativnih gest, ki jih je izvedla v vestlandskih rastlinjakih na severovzhodu Nizozemske. K izbiri lokacije je prispevalo dejstvo, da princip in oblika sodobnega rastlinjaka, ki ga je kot »napredek v agrikulturi« posvojil pretežni del Evrope, izvirata prav iz tam. Tovrstni rastlinjaki so zaprta, visoko specializirana okolja, v katerih so tako živi kot neživi akterji podvrženi obsežnemu zbiranju podatkov ter hitremu uvajanju digitalizacije in avtomatizacije.

Razstava je zasnovana kot okolje, ki obiskovalca prek serije protokolov oziroma vaj sooča z nevidnimi in spregledanimi platmi pridelave zelenjave. Na vhodu se najprej srečamo s podobami paradižnikov, kot jih je posnel robotski sistem za ocenjevanje zorenja in napoved pridelka. Spremlja nas pesem upora, ki govori o migrantskih delavcih, sicer pa je priredba tradicionalne poljske pesmi. Infiltrirana na radijsko postajo s predvajanjem kontaminira zvočno pokrajino rastlinjakov, delovnega okolja številnih sezonskih delavcev iz vzhodne Evrope. Na ogled so tudi elementi intervencije, ki so rezultat umetničinega prostovoljnega dela na pakirni liniji: enodnevno kvoto kumar, ki jih je strojni vid sistema za sortiranje zavrnil na podlagi njihovega videza, je zbrala in vložila v kis. Nastalo je 48 kozarcev vloženih kumaric, poleg tega pa še fotoknjiga, ki vsebuje slike njihovega profiliranja in izsledke o razlogih, da jih je algoritem uvrstil med neprimerne za prodajo. Kozarce umetnica v okviru performativnega sporazuma o skrbništvu podarja odločevalcem na področju gospodarstva, politike in kulture. Zraven njih je v samovozečega robota spremenjen tekoči trak, ki potuje po navidezno neskončni pokrajini rastlinjakov. V razstavnem prostoru so še številni elementi, kakršne najdemo v avtomatiziranih obratih za pridelavo zelenjave, med drugim tirni voziček in pa rastlinjak, ki vsebuje odslužene 12-metrske rastline paradižnika. Njihov donos je bil v njihovi najproduktivnejši dobi – ki je bila prav tako rezultat avtomatiziranega in optimiziranega sistema – v ličnih paketih na voljo potrošnikom v lokalnem supermarketu.

Projekt Zajesti, zgrajen na neposrednem dostopu do industrijskega rastlinjaka in njegovega tehnološkega aparata, udejanja kontaminacijo sistema od znotraj. S serijo performativnih intervencij, ki prevzemajo principe sistema in vstopajo vanj skozi razpoke, razkriva lastnosti sistema, v katerega so vpisana nesorazmerja med infrastrukturo in telesi, ki so ji podvržena. Vendar ne ostaja pri tem – tudi obiskovalce vabi, naj nadaljujejo ta proces, naj kot potrošniki oziroma jedci presežejo zgolj ozaveščanje omenjene neenakopravne odnosnosti in »zajejo« vanjo: tako, da vzpostavijo aktiven odnos do porojene nerodne intimnosti skozi sledenje protokolom v galeriji, v bližnjem supermarketu ali doma, s čimer se projekt širi onkraj zidov Cukrarne, v prostore vsakdana, kjer subvertira rutine in navidezno banalne preplete razmerij, na osnovi katerih je organizirano sodobno življenje.