Phil Collins

Njegova dela na prvi pogled niso kritična, saj delujejo kot asociativne pripovedi, ki kompleksnost svojih tem posredujejo skozi različne plasti pripovedovanja. Njegovi projekti so večkrat plod daljšega sodelovanja s skupnostmi in posamezniki – sodelovanja, v katerem umetnik išče odgovor na vprašanje, kako ideologija, popularna kultura, delo, hrepenenje in kolektivni spomin oblikujejo živo realnost. Z usklajevanjem intimnosti in družbene kritike nenehno preizprašuje uveljavljena pravila dokumentarnega predstavljanja ter pri tem ustvarja dela, ki so čustveno nabita, formalno drzna in občutljiva za poetičnost vsakdanjega življenja.

Pri tem Collins vselej namenja veliko pozornosti odnosu med osebno perspektivo in širšim zgodovinskim kontekstom ter se večkrat osredotoča na kraje, ki so jih zaznamovale politične spremembe ali zgodovina zatiranja. Osrednjo vlogo v njegovi umetniški praksi igra glasba, ki pa ne deluje zgolj kot ozadje, temveč kot družbena struktura, skozi katero skupnosti spregovorijo, se povezujejo in si zamišljajo alternativne oblike sobivanja.

Tokratni program v Cukrarni poteka v obliki tritedenskega cikla projekcij, ki se bo ponavljal ves čas trajanja razstave. Tako bo vsako od del za teden dni zavzelo razstavni prostor, nato pa se bo cikel zavrtel znova. Izbrani filmi skupaj ponujajo poglobljen vpogled v Collinsovo značilno umetniško govorico ter v njegovo vztrajno zanimanje za presečišča med politiko, medijsko kulturo in kolektivno izkušnjo.

Ceremony (Slovesnost, 2018, 67 min.) spremlja kip Friedricha Engelsa iz sovjetskih časov na njegovi poti iz vasi v vzhodni Ukrajini v Manchester, kjer je Engels več kot dvajset let živel in delal. Film, ki združuje prvine road movieja, eksperimentalne televizije in socialističnih množičnih prireditev, ponuja v razmislek družbeno realnost sodobne Velike Britanije ter se hkrati znova ozre na komunizem kot na vizionarsko alternativo političnim in emocionalnim razmeram, ki jih je izoblikoval globalni kapitalizem.

Mixtape #1 (Kompilacija št. 1, 2024, 117 min.) ponuja nekonvencionalen pregled Collinsovega ustvarjanja na področju gibljivih slik s pomočjo kolaža izsekov, fragmentov, glasbenih videov, animacij in doslej neobjavljenega gradiva, nastalega v več kot dvajsetih letih umetnikovega delovanja. Delo, ki ga je navdihnila intimna logika doma ustvarjene glasbene kompilacije na kaseti, je žanrsko raznolika zbirka, ki v ospredje postavlja odzvoke podob, čustev in njihovih zgodovinskih okoliščin ter tako razkriva konceptualno in formalno rdečo nit, ki se vleče skozi različne umetnikove projekte.

Delo Tomorrow Is Always Too Long (Jutri je vedno predaleč, 2014, 82 min.), ki je rezultat enoletnega sodelovanja z javnimi ustanovami v Glasgowu, je ljubezensko pismo mestu, zasnovano kot sodobna urbana simfonija. Ta obsežni dokumentarni muzikal v sebi prepleta arhivske posnetke, improvizirane televizijske oddaje, animacije in pesmi Cate Le Bon, ki jih izvajajo tako običajni Glasgowčani in Glasgowčanke kot Kraljevi škotski nacionalni orkester, ter tako postavlja v ospredje občutljivost, humor in neutrudno energijo lokalnih skupnosti.