Yein Lee

Razstava Komplic zajema novo serijo kiparskih del umetnice Yein Lee. Zasnovana je bila posebej za Galerijo Parter ter obsega pet skulptur in bazensko talno instalacijo. Dela, ki se raztezajo tudi v arhitekturo galerije, tvorijo krajino negotovih odnosov, v kateri umetnica raziskuje materialno nestabilnost in prostorsko negotovost.

V središču skulptur in instalacij Yein Lee je stanje materialnega postajanja. Umetnica se oblik in snovi ne loteva kot nespremenljivih entitet, temveč kot mest nenehnega preobražanja, ta mesta pa oblikujejo sile, ki se izmikajo stabilnemu nadzoru. V umetniški praksi Yein Lee so procesi preoblikovanja, razobličenja in prilagajanja nerazdružljivo povezani s splošnejšim kontekstom ekološkega stresa in geopolitičnega stanja, v katerem so okolja, infrastrukture in telesa vse bolj izpostavljeni pritisku in utrujenosti, kar ustvarja vsesplošno nestabilnost. Vendar njena dela snovi ne predstavljajo kot nečesa pasivnega oziroma inertnega, temveč postavljajo v ospredje njeno sposobnost, da se pod pritiskom odziva, spreminja in reorganizira. Snov se tako kaže kot aktivna in relacijska, saj se v odgovor na napetosti in negotovosti, ki so sestavni del sodobne okoljske in politične realnosti, nenehno spreminja.

V tem okviru se dela Yein Lee porajajo skozi procese obrabe, kopičenja ter zgolj začasnega in krhkega ravnovesja. Površine se zdijo razpokane, materialne prvine se nagibajo oziroma visijo v negotovih povezavah, skulpturalno polje pa je videti kot krajina napetosti.

Pet skulptur je po Galeriji Parter razporejenih tako, da ne tvorijo vnaprej določenega vzorca oziroma centralizirane postavitve. Dela so različnih velikosti. Nekatera stojijo samostojno, druga pa so zbrana v ohlapne skupke, zato so točke pozornosti neenakomerno porazdeljene po prostoru. S stropa visi večji skulpturalni element, katerega oblika se zrcali v gladki površini bazena pod njim. Odsev ustvarja vertikalno os, ki visečo skulpturo povezuje z zrcaljenimi geometrijami prostora okoli nje.

Za vse skulpture so značilne biomorfne oblike, ki spominjajo na strukturne lastnosti listov in vejic dreves, torej žil in ožilij, po katerih hranila potujejo po telesih rastlin. Te oblike obenem prikličejo v spomin elemente industrijske infrastrukture, kot so kabli, žice in jeklene cevi, po katerih se znotraj tehnoloških omrežij pretakajo energija, informacije in tekočine. Yein Lee te vizualne in strukturne reference namerno poveže ter tako postavi v ospredje formalne podobnosti med botaničnimi in industrijskimi telesi, s tem pa sledi strukturni logiki, skupni naravnim sistemom in sistemom, ki jih je izdelal človek.

Umetnica dela s polimernim mavcem, epoksijem in odpadnim jeklom. Ustvarja mavčne odlitke materialov in površin v negotovem ali prehodnem stanju, zaznamovane z nestabilnostjo in minljivostjo. Ker so v odlitkih zabeleženi trenutki pritiskanja, razjedanja oziroma izpodrivanja, ostajajo ti procesi preobražanja v skulpturalni obliki vidni. Zato lahko ta dela razumemo kot sledilna telesa oziroma oblike, ki v sebi hranijo sledove lastnega nastajanja. Bolj kot čisti avtorski izraz lahko pomenijo posledico nenehne interakcije med umetnico in materialom.

Sama umetnica je zapisala: »Dela izstopajo iz moje lastne forme in vstopajo v svojo. Gre za inverzijo, prevračanje oziroma razkrivanje njihove ranljivosti. Privlači me napetost, ki jih drži v primežu; tiha moč ter ambivalenca med krhkim in togim, med tistim, kar se mehko vda, in tistim, kar kljubuje.«

Tudi naslovi skulpturalnih del – 공범자 – Gongbomdža (»Komplic«), 수행자 – Suhaengdža (»Izvajalec«), 파견자 – Pagjondža (»Odpravnik«), 고행자 – Gohaengdža (»Vodilni«), 감시자 – Gamsidža (»Opazovalec«) – vsi nakazujejo določeno obliko dejavnega sodelovanja. Govorijo o zaupnem sodelovanju med umetnico in materialom, ki meji na »sostorilstvo«, in pričajo o procesu izdelave, v katerem so objekt, prostor in telo med seboj neločljivo povezani.

Te vloge se širijo tudi v razstavni prostor, saj gledalec opisano polje napetosti ne le opazuje, temveč se po njem tudi giblje. Z gibanjem po prostoru in menjavanjem zornih kotov pa se nenehno spreminja tudi konstelacija del, tako da je gledalec vključen v iste dinamične odnose, ki so odločilno zaznamovali že proces nastajanja del. Zdi se, kot da se skulpture tako širijo onkraj svojih fizičnih meja, s tem pa pričajo tako o materialnih procesih, iz katerih se porajajo, kot o širših okoliščinah oblikovanja okolij, ki jih naseljujejo.