Dorit Margreiter Choy

Umetničini filmi, fotografije in objekti pripovedujejo zgodbe o krajih in krajinah, ki se preobražajo, implicitni arhitekt teh preobrazb pa je človek. Dela, ki jih umetnica predstavlja v Cukrarni in ki upirajo raziskovalni pogled v lokalne zgodovine, imajo konceptualni in materialni ekvivalent v razstavnem prostoru samem. Mobil, ki visi v galeriji, pa še dodatno podčrta osnovni koncept, tj. pripisovanje prostorskosti času in pripisovanje časovnosti prostoru.

Filmi se nanašajo na teme, kot so poslovna stavba v Zlínu na Češkem, nekdanji rudnik srebra v Schwazu na Tirolskem in avstrijski paviljon, ki ga je v razstavišču Giardini na Beneškem festivalu zasnoval Josef Hoffmann. Omenjeni objekti kot materialne priče globalne zgodovine zrcalijo zgodnjo razvojno fazo kapitalizma, njegovo globalno širitev in njegove posledice. So mikrozgodovine ekstraktivizma, imperialne reprezentacije in globalnih finančnih tokov, ki se kot priče kažejo v arhitekturi in krajini. Dorit Margreiter Choy ponuja podrobne podobe teh relikvij, njihovih protislovij, posledic in tudi vpliva, ki ga imajo na našo sedanjost. Gre za sledove industrijske preteklosti, različno oblikovane krajine, ki pričajo o bremenu globalne ekonomije, in razstavni prostor, ki se giblje nekje med kuliso za nacionalno reprezentacijo in samostojnim arhitekturnim spomenikom.

Češko mesto Zlín je po prvi svetovni vojni postalo sedež proizvajalca čevljev Bata, korporacije, ki se je v 20. stoletju razširila po vsem svetu. Konec tridesetih let prejšnjega stoletja so pri podjetju zgradili novo poslovno stavbo, stolpnico s 77-metrskim stolpom in z dvigalom v sredini, v katerem je bila popolnoma opremljena mobilna pisarna glavnega izvršnega direktorja podjetja. Dorit Margreiter Choy v svojem filmu B21 (Direktorjeva pisarna) prikaže to panoptično pisarno v osmih statičnih podobah, obenem pa konceptualizira tudi njeno arhitekturo, saj je dolžina filmskega traku enaka višini stolpa, to pa ustreza sedemminutni projekciji.

Film Silber (Srebro) prikazuje abstraktne posnetke krajine z Islandije in iz Schwaza. Kamera spremlja bloke ledu, ki se trgajo z islandskega ledenika, drsijo v dolino in se na obali črne lave počasi talijo, ter s tem v realnem času dokumentira podnebne spremembe. Na to krajino so projicirane slike tirolskega mesta Schwaz, ki je bilo središče pridobivanja srebra v Evropi. V 16. stoletju je srebrni tolar, ki so ga v Schwazu izdelovali za izvoz na mednarodne trge, postal globalno plačilno sredstvo. Hkrati so začeli podjetniki prodajati kovino še pred tem, ko je bila pridobljena, v zameno za menice. To so bili zametki trgovanja s finančnimi instrumenti, ki jim danes pravimo izvedeni finančni instrumenti.

Film Paviljon, ki je nastal leta 2009, ko je Dorit Margreiter Choy zastopala Avstrijo na Beneškem bienalu, prikazuje stavbo kot gostiteljico razdrobljenega niza zgodovinskih dogodkov ter spominov na pretekle in pozabljene trenutke. Objekt, ki je sam po sebi zgolj prazna lupina, se aktivira šele prek ideologije in politike države, ki naj bi jo predstavljal.

S sopostavitvijo in sobivanjem razstavljena dela tematizirajo odnos med materialnim brisanjem, ohranjanjem in aktiviranjem zgodovine. Mobil, ki jih povezuje, se definira kot gibljiv prostor. Črke, iz katerih je sestavljen, tvorijo angleško besedo »passage« [prehod], ki opisuje ključno lastnost razstavnega prostora v Cukrarni, nanaša pa se tudi na Arkadni projekt Walterja Benjamina: kot analiza sedanjosti, ki poteka vzdolž bežišč zgodovine.