Samostojna razstava

Adrian Paci

Valovi in pogledi
19. 6. — 13. 10. 2024
Klet, Galerije v nadstropju
Adrian Paci
Foto © Adrian Paci; The Bell Tolls Upon the Waves [Na valovih zvon zvoni], 2024 (Izsek iz videa)

Kustos: Pierre Bal-Blanc

Adrian Paci svojo umetniško prakso razvija že več kot trideset let. Zaznamujejo jo kompleksne video instalacije, katerih protagonisti imajo prezenco, ki ji v video produkciji zadnjih desetletij ni para. 

V ospredju slikarske razstave v prvem nadstropju je raziskava arheologije pogleda skozi različne kontekste, ki so izoblikovali umetnika od otroštva v Skadru (Shkodër), študijskih let v Tirani in podiplomskega študija liturgije v Milanu, do te razstave v Sloveniji, deželi na meji z balkansko kulturo. V kletni galeriji jo spremlja novonastala videoprojekcija The Bell Tolls Upon the Waves [Na valovih zvon zvoni]. 

S pričujočo razstavo želi Paci gledalcu približati hipotezo, da ta filmska posebnost izvira v njegovem prestopu iz slikarske prakse, ki se ji posveča že od mladosti dalje. Bolečina, ko je kot otrok izgubil očeta Ferdinanda Pacija (priznanega slikarja na albanski akademski sceni pod komunističnem režimom), mu je sicer pomagala pretvoriti dediščino te prakse v resnični proces očiščenja.

Vizualnega šoka iz otroštva namreč ni ponovno našel v slikarstvu, temveč v videu (Albanske zgodbe, 1997), v katerem njegova hči s svojim jezikom in otroškimi gestam pripoveduje nič manj travmatične dogodke iz časa terorja, ki je sledil padcu albanske diktature leta 1997. To prvo video delo je bilo zanj kot razodetje. Oddaljilo ga je od neposrednega pogleda, značilnega za slikarstvo, saj mu je omogočilo, da je zajel svoj predmet posredno, ne da bi bil zaslepljen z dediščino. 

Adrian Paci se je po več video instalacijah, predstavljenih na mednarodnih manifestacijah sodobne umetnosti, v zadnjih letih vrnil k slikarski praksi, ki je bila temelj njegove izobrazbe na Umetnostni akademiji v Tirani med letoma 1987 in 1991, v času režima Ljudske republike Albanije. 

Razstava se v prvem nadstropju osredotoča na serijo slik, katerih glavna značilnost je, da izhajajo iz posrednega ali posredovanega pogleda po nekom tretjem. Z drugimi besedami, umetnik izbira podobe iz kontinuuma kinematografskih virov ali obstoječih videov, ki jih ni posnel sam (kot so odlomki iz filmov P. P. Pasolinija ali amaterskih posnetkov praznovanj), nato pa jih reproducira v sliki s tehniko sistematičnih potez s čopičem.

 Da bi poudaril posredni pogled, na katerem sloni umetnikov slikarski opus (delo Kapela Pasolini je izposojeno iz muzeja MAXII v Rimu), ga na razstavi soočam z biografskimi, kontekstualnimi, družbenimi in zgodovinskimi viri, ki vejejo iz del drugih slikarjev. Ti v nasprotju s slikarskim pristopom Adriana Pacija, neposredno izražajo pogled na svoj subjekt. 

Nasprotje poudarjeni prisotnosti antropomorfnih figur, ki naseljujejo galerijo v prvem nadstropju, predstavlja izpraznjeni prostor v zadnjem umetnikovem video delu, kjer osamljen zvon na Jadranskem morju po volji valov poustvarja pesem siren. Ali pa morda utopljencev, žrtev tragičnega potovanja v izgnanstvo?


S podporo

Na valovih zvon zvoni: producent: Giorgio Pace Foundation; koproducent: Cukrarna.

Gradivo za medije

Pri navajanju informacij in fotografij bom upošteval_a napotke, navedene v materialih za medije.