Šejla Kamerić

V Cukrarni je predstavljen izbor eksplicitno političnih del iz vsestranske in plodne umetniške kariere Kamerićeve, pri čemer je vlogo kuratorske svetovalke odigrala Galit Eilat. Dela so postavljena v zaporedju, ki spodbuja razmislek: medsebojno se zrcalita pritličje in drugo nadstropje, zrcalijo pa se tudi besedne intervencije in umetniška dela. Povabljeni smo k razmisleku o samih sebi, hkrati pa tudi k sodelovanju v umetničinem protislovnem introspektivnem razmišljanju o svojem lastnem odnosu do sočutja v času trajanja vojne, in sicer znotraj meja bele kocke in zunaj njih. Osrednji del razstave sta dva nasprotujoča si pojma, tj. besede in vojna. Ta dva pojma se prepletata skozi obsežno uporabo dokumentacije kot umetniškega gradiva. S tem poudarjata tako nujnost dokumentacije kot tudi njeno absurdnost v kontekstu vojne in genocida. Rdeča nit celotne razstave je umetničino vseživljenjsko spoprijemanje z disleksijo in disgrafijo, ki vpliva na introspektivnost njenih zadnjih del. Med njimi velja omeniti zlasti RE PRESENT END, SICKHome in PRESENT. Omenjena dela, ki so nastala leta 2024, delujejo kot afirmativni označevalci sredi otipljivih tenzij med umetnico in njenim delom, pa tudi kot konteksti časa in prostora, v katerih obstajajo. S tem ponujajo pronicljiv razmislek o imperativih, odgovornostih in izzivih, ki so neločljivo povezani z njenim delom. Deli Kamerićeve, naslovljeni BREZ NASLOVA/SANJARJENJE in Predstavljaj si (obe 2004), vsebujeta njena intimna razmišljanja o lastni pozicioniranosti.

Delo HLADILI SMO SE OB BAZENU, KO SE JE ZAČELA VOJNA (2006), ki zavzema glavno mesto v zrcaljenem prostoru, nas postavlja ob bok umetnici. V tem okolju smo vsi pozvani, da vzamemo pod drobnogled naše lastne relacionalnosti in relacionalnosti drugih. Pronicljivost naslednjega segmenta razstave, ki se začne s participativno intervencijo v dvigalu Cukrarne, lahko pripišemo njegovi nenadni ločitvi od uvoda. S prenosom dokumentacije v domeno izkrivljenih zaznav poziva razstava k ponovnemu ovrednotenju kolektivnega razumevanja vojne kot dogodka, ki se odvija nekje drugje. Razstava, v kateri se vztrajno križajo izkrivljeni pogledi na več vojn, denimo v delih AB UNO DISCE OMNES (2015), SONČNI ZAHOD (2008) in OSNOVE (2001), uklešči gledalca v silovit prikaz človeškega trpljenja, medtem ko vsako posamezno delo istočasno tudi poveličuje človekovo odpornost in zmožnost preživetja. Z novo (2021) in izvirno (2000) verzijo dela EU/DRUGI Kamerićeva še naprej priznava, da je ponavljajoče se in zrcaljeno stanje razlaščenosti naša kolektivna odgovornost, ki jo moramo nositi vsi. Razstavljena dela, ki malone vsa utripajo, krožijo, plapolajo in migotajo, ustvarjajo vsesplošen občutek napetosti skozi celotno razstavo, s tem pa nas silijo, da poiščemo natančne besede, s katerimi je moč izraziti posledice vojne.

Ta kuratorski in umetniški podvig vsebuje obilico znakov, simptomov in dokazov, ki kljubujejo prevladujoči resničnosti utišanja, zatiranja in vdajanja brezupu. Umetnica vztraja pri nujnosti empatije ter prepoznavanja aktualnosti in strukture trpljenja. Kamerićeva s projektom Popolna tenzija spodbuja prepoznavanje tako temeljnih strukturnih vzrokov vojne kot tudi posledičnega vpliva, ki ga neposredno prizadeti občutijo še v letu 2024. S tem opozarja tudi na nasilje Izraela zoper ženske, moške, otroke, naravo, kulturo, védenje, spomin, vsakdan... v Gazi, torej na nasilje, ki se je v času po zaprtju razstave oktobra 2024 razširilo tudi na Libanon in Iran. Opozarja pa tudi na vse druge vojne, ki so se dogajale in se še dogajajo v svetu in ki jim ni videti konca.

–Hana Ćurak