Šejla Kamerić

V Cukrarni je predstavljen izbor eksplicitno političnih del iz vsestranske in plodne umetniške kariere Šejle Kamerić, kot ga je kuratorsko zasnovala Galit Eilat. Dela so postavljena v samorefleksivnem zaporedju: pritličje in drugo nadstropje se medsebojno zrcalita, zrcalijo pa se tudi besedne intervencije in umetniška dela. Gledalci so pozvani k razmisleku o svoji podobi, hkrati pa tudi k sodelovanju v umetničinem razmišljanju o lastnem položaju znotraj meja bele kocke in zunaj njih. V središču razstave sta dva nasprotujoča si pojma, besede in vojna. Prepletata se skozi obsežno uporabo dokumentacije kot umetniškega gradiva in s tem poudarjata tako njeno nujnost kot tudi absurdnost v kontekstu vojne.

Rdeča nit celotne razstave je umetničino vseživljenjsko spoprijemanje z disleksijo in disgrafijo, ki vpliva na introspektivnost njenih zadnjih del. Med njimi velja omeniti zlasti RE PRESENT END, SICKHome in PRESENT, ki so jim znotraj razstave dodeljeni posebni prostori. Ta dela, ki so nastala leta 2024, delujejo kot afirmativni označevalci sredi otipljivih tenzij med umetnico in njenimi stvaritvami, pa tudi kot konteksti časa in prostora, v katerih obstajajo. S tem ponujajo pronicljiv razmislek o imperativih, odgovornosti in izzivih, neločljivo povezanih z njenim delom. Umetničini deli BREZ NASLOVA/SANJARJENJE in PREDSTAVLJAJ SI (obe 2004) vsebujeta njena intimna razmišljanja o lastni pozicioniranosti.

Glavno mesto v zrcaljenem prostoru zaseda umetniško delo HLADILI SMO SE OB BAZENU, KO SE JE ZAČELA VOJNA (2006), kjer se umetnica in gledalci znajdejo v povsem enakem položaju, v katerem je vsak soočen z lastnimi medsebojnimi odnosi. Pronicljivost naslednjega segmenta razstave, ki se začne s participativno intervencijo v dvigalu Cukrarne, lahko pripišemo njegovi nenadni ločitvi od uvoda. S prenosom dokumentacije v domeno izkrivljenih zaznav razstava poziva k ponovnemu ovrednotenju našega razumevanja vojne kot dogajanja, ki se odvija nekje drugje. Razstava, v kateri se vztrajno križajo izkrivljeni pogledi na več vojn, kot denimo v delih AB UNO DISCE OMNES (2015), SONČNI ZAHOD (2008) in OSNOVE (2001), ponuja gledalcu silovit prikaz človeškega trpljenja, istočasno pa vsako posamezno delo tudi slavi človekovo odpornost in zmožnost preživetja. Z novo (2021) in izvirno (2000) verzijo dela EU/DRUGI Šejla Kamerić še naprej priznava, da je ponavljajoče se in zrcaljeno stanje razlaščenosti naša kolektivna odgovornost, ki jo moramo nositi vsi.

Ta kuratorski in umetniški poskus, da bi posameznike opolnomočili za sprejemanje empatije ter za prepoznavanje aktualnosti in strukture bolečine, je poln znakov, simptomov in dokazov, ki kljubujejo prevladujoči realnosti utišanja, zatiranja in vdajanja brezupu. Razstava, ki skuša izzvati natančno prepoznavanje temeljnih strukturnih vzrokov vojne in njenega vpliva na človeštvo, ki se je znašlo sredi nje, je zlasti gesta, namenjena priznanju dejstva, da se v Gazi še naprej dogajajo grozote, obenem pa tudi priznanju zmedenosti in bolečine ter nezadostnosti orodij, s pomočjo katerih bi se lahko z njima spoprijeli. Popolna tenzija zato z uporabo vizualnih in čustvenih namigov razglablja o sodobnem svetu z ganljivo, a obenem pogumno razpravo o temah osvoboditve, človečnosti in spomina. 

–Hana Ćurak