Na poti do Cukrarne

Na poti do Cukrarne

Projekti pred njenim odprtjem
11. 9. 2019—24. 9. 2021

Matej Andraž Vogrinčič, Polonca Lovšin, Robertina Šebjanič, Nonument Group

Predprogram Cukrarne zajema štiri projekte, ki so bili izvedeni v času prenove zgradbe. Ob iskanju ravnovesja med njeno preteklostjo, prenovljeno podobo, mikrolokacijo, kulturo in sodobno umetnostjo nakazujejo izhodiščna vsebinska razmišljanja za njeno ponovno umestitev v prostor. Prav z mislijo na preteklost ter na arhitekturne in naravne danosti okolice, pa tudi s pogledom, uprtim v prihodnost in v vlogo mladih, ki jo bodo v njej odigrali, smo k sodelovanju povabili umetnike iz lokalnega prostora. Tem je zgodba Cukrarne, če ne drugače, znana že iz njihove mladosti in učne snovi o slovenski moderni. 

Prvi izmed projektov je bila prostorska intervencija Mateja Andraža Vogrinčiča, ki je z zdrobljenim materialom strešne kritine Cukrarne, pridobljenim v začetni fazi njene prenove, tlakoval pot skozi bližnji park na Ambroževem trgu. Pri tem je vredno omeniti, da se je njegovo delo ohranilo do danes in nam še vedno omogoča, da se do prenovljene zgradbe sprehodimo dobesedno po njeni nekdanji strehi. Drugi projekt je v sodelovanju z dijaki okoliških vzgojno-izobraževalnih zavodov izvedla Polonca Lovšin, njegov namen pa ni bil zgolj pokazati na nujnost in lepoto sodelovanja, temveč s pomočjo mladih spodbujati razpravo o naravovarstvenih temah. 

Razvijanje empatije do okolja in v njem živečih bitij je tudi ena poglavitnih vsebinskih smernic dela Robertine Šebjanič, ki se je s svojim projektom osredotočila na Ljubljanico, ki teče ob Cukrarni, ter na vlogo Plečnikovih zapornic na reki. Tik pred vselitvijo zaposlenih v pisarne prenovljene zgradbe pa je prišlo do izvedbe še zadnjega v nizu projektov predprograma, zvočne vožnje skozi Severjevo garažo, s katero je Nonument Group opozoril na specifični ustroj stavbe iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Z vsemi omenjenimi projekti smo poskusili mapirati neposredno okolico Cukrarne oziroma tiste arhitekturne bisere, ki s svojo navzočnostjo bogatijo kulturno krajino tega do današnjega dne degradiranega dela mesta.

Matej Andraž Vogrinčič

Na poti

Kot pretanjen preučevalec zgodovine prostora je umetnik razmišljal o preteklosti skozi materialne ostanke arhitekture Cukrarne in prek zgodb iz osebnih in kolektivnih spominov; za čas do načrtovane celovite ureditve te lokacije je v projektu Na poti večplastno reprezentiral sozvočje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Umetnik se je soočil s parkovnim ambientom kot živim organizmom, ki se z zakonitostmi svojega življenja, lastne narave in pogojev, v katerih obstaja, vedno izmika dokončni podobi. Izognil se je nasilnim intervencijam v njegov življenjski prostor in zgolj z minimalnimi, a tehnično zahtevnimi posegi preoblikoval njegovo podobo. Tako je z gradbenim materialom, pridobljenim z gradbišča Cukrarne, septembra 2019 tlakoval centralno os parka na Ambroževem trgu od križišča proti nekdanji tovarni. Sprehajalno stezo je prekril z granulatom – zdrobljeno kritino (strešniki) iz opeke – in pri tem posegu dosledno upošteval konfiguracijo obstoječe poti. 

Prostorska intervencija, po kateri se lahko še dandanes sprehodimo, tako zelo eksplicitno povezuje park s Cukrarno, prav tako pa s poudarjanjem centralne osi parka metaforično naglašuje pot kot podaljšek kulturnega dogajanja ob Ljubljanici iz centra mesta v smeri proti novemu prostoru sodobne umetnosti.

Na poti do Cukrarne
© Andrej Peunik/MGML
Na poti do Cukrarne
© Andrej Peunik/MGML

Polonca Lovšin

Gibanje za javni govor / Kam se vrti ta svet?

Dogodek Gibanje za javni govor / Kam se vrti ta svet?  je potekal 10. oktobra 2019 v Dijaškem domu Ivana Cankarja. Bistveni konstitutivni element interaktivnega kinetičnega projekta arhitektke in kiparke Polonce Lovšin je gibanje ali v stari grščini kinesis, ki v relaciji med tehniko in naravo na povsem ekološki način, s fizičnim poganjanjem koles, proizvaja električno energijo ter posledično omogoča delovanje mikrofona oziroma okrepljen zvok. Začasna javna skulptura, s katero smo vzpostavili komunikacijo z okoliškimi vzgojno-izobraževalnimi ustanovami, je načela za mlade bistvene teme, kot sta med drugim družbena soodvisnost in odgovornost. Projekt sestoji iz govorniškega odra, na katerem povabljeni govorci sodelujejo s svojimi recitali, pevskimi in glasbenimi nastopi ter gibalnimi akcijami. Tako oder postane prostor javnega izražanja misli, ki pa brez aktivnih poslušalcev izzvenijo v tišini. Delovanje mikrofonov na govorniškem odru je namreč odvisno od elektrike, ki jo s poganjanjem koles na platformi pod odrom proizvajajo soudeleženci dogodka. Povezanost med vsemi prisotnimi akterji je tako nujna, saj eni brez drugih niso slišani. 

Dogodek so soustvarili dijakinje in dijaki Srednje zdravstvene šole, Srednje upravno administrativne šole, Srednje šole za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo, Srednje trgovske šole, Gimnazije Poljane, Dijaškega doma Ivana Cankarja in Dijaškega doma Poljane, povezoval pa ga je Boštjan Gorenc - Pižama.

Robertina Šebjanič 

So_zvočje 1884 km2

Tripartitno delo Robertine Šebjanič je bilo prikazano marca 2021 v parku Ambroževega trga v bližini Plečnikove zapornice, kjer je slišati šum reke. Robertina Šebjanič, ki svojo prakso tematsko usmerja v raziskovanje vodnih ekosistemov, pri čemer obravnava okoljska in okoljevarstvena vprašanja, se v tokratnem projektu, sestavljenem iz avdiovizualne postavitve, fotografij in videoeseja, osredotoča na porečje Ljubljanice, na kar namiguje tudi njegov naslov. Umetnica izhaja iz dejstva, da so reke dinamična, neprestano spreminjajoča se vodna telesa, ki nenehoma oblikujejo svoje struge. Ker spremembe potekajo v prostorsko-časovni dimenziji, ki jo lažje zaznavajo manjša bitja, živeča v gostejši resoluciji trenutkov, se s So_zvočjem 1884 km2 odmika od antropocentričnega videnja sveta in razkriva zaznavanje vodnega telesa s stališča njegovih prebivalcev, na primer rečne postrvi, lipana, sulca, človeške ribice in žabe. Tako kot celoto premleva porečje reke, ki jo je človek skozi zgodovino dekonstruiral in ji nadel sedem različnih imen, zgolj zaradi tega, ker si je kot ponikalnica med svojim potovanjem izdolbla strugo v podzemni svet Krasa in večkrat uhaja našemu pogledu. Možnost pogleda na porečje Ljubljanice z njenim kraškim zaledjem skozi prizmo celovitosti območja, ki ga zaznamujejo reka in številna presihajoča jezera, tako ponujata voda kot tekoča snov in vodna pot kot biotop za živa bitja, ki tudi migrirajo po rečnem toku – s perspektive Drugega gre torej za isto vodno pot. 

Projekt nam s svojim zvočnim in slikovnim zapisom pod- in nadvodnih okolij ne približa zgolj zgodb njihovih prebivalcev, temveč nas predvsem opozarja na točke človekovega nadzora, najsi gre za regulacijo rečnih strug, izkoriščanje njihove plovnosti in izčrpavanje njihovih naravnih virov ali za uravnavanje njihove biotske raznovrstnosti. Vpliv človeškega faktorja se kaže kot dinamičen nabor motenj na obodu idiličnih prizorov narave, s čimer umetnica izpostavlja izrazito nestabilnost vodnega ekosistema, v katerem je legitimna pravica človeka do izkoriščanja diametralno nasprotna pravici reke do obstoja in pravici v njej živečih bitij do prebivanja v neonesnaženi vodi. Zato gre So_zvočje 1884 km2 razumeti kot dokument trenutnega časa, v katerem reke po vsem svetu postajajo nemočne. Napeljuje nas k razmišljanju o soodvisnosti in sprejemanju strategij za razvoj empatije do nečloveških entitet in okolja, ki ga je treba varovati.

Na poti do Cukrarne
© Andrej Peunik/MGML
Na poti do Cukrarne
© Andrej Peunik/MGML

Nonument Group

Tukaj se nič ne more zgoditi

V garažni hiši TGH-48, kjer se po mnenju mnogih »nič ne more zgoditi«, se je junija 2021 zgodil še zadnji v nizu projektov pred odprtjem Cukrarne – zvočni drive-in Tukaj se nič ne more zgoditi, ki ga je zasnoval raziskovalno-umetniški kolektiv Nonument Group (Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Miloš Kosec, Nika Grabar). odka. Povezanost med vsemi prisotnimi akterji je tako nujna, saj eni brez drugih niso slišani. 

»Vzpenjamo se v osmicah, ki jih v vozečem avtu opiše oziroma v narativ interpretativnih pripovedi vpelje glas pripovedovalca, nekakšnega prišepetovalca, ki ga prekinjajo izjave uporabnikov, nekdanjih lastnikov, arhitektov in hišnika. Nostalgija in občudovanje arhitekture se povežeta v neskončno zanko, ki jo vožnja tako navzgor kot tudi navzdol po desetih nadstropjih še dodano podčrta, in občutek za čas je izgubljen. Med občudovanjem arhitekture, neverjetnih ravnovesij in skladnosti nadstropij, ritma garažnih boksov in njihovih vrat, dvigala in stopnišča, prehajamo iz preteklosti v sedanjost. Garažna vrata prinašajo nove zgodbe in odmike od realnosti. Transparentna, kovinska, polepljena s časopisi, plakati, odpadnim materialom, zbita, zavezana, razbita, odprta, nova, urejena, očiščena, vseh barv in vzorcev, pa vendar tako simetrična in pravilna. V trenutku pozabim, da sem v garaži, in se v mislih preselim v razstavni prostor: vrata garaž se spremenijo v platna, ki – od avantgardnih kolažev do abstraktnih kompozicij – sestavljajo nekakšen katalog zgodovine slikarstva. Brezčasnost zvočne podlage, ki spremlja prišepetovalca, vsebina pripovedi in zgodbe intervjuvancev, igrivost prostora in neskončnost osmic podčrtavajo in istočasno odpirajo možne dvoumnosti in miselne piruete iz naslova, saj se tukaj nedvomno ne more nič spremeniti.« Alenka Gregorič