Cally Spooner

Cally Spooner je umetnica, ki živi in ustvarja med Londonom in Torinom. Razstavlja performanse v različnih medijih, kot so film, zvok, besedilo, objekt, risba ali slika. V središču njene umetniške prakse je zanimanje za teme s področja pojavnosti in neprikazljivega, kar raziskuje predvsem skozi dinamično temporalnost svojih umetniških del.

Njena najnovejša samostojna razstava Plešem tihožitje z enim samim vdihom je del večletnega umetniškega projekta Mrtvi čas, ki ga je umetnica začela razvijati leta 2018. Za Cally Spooner je »mrtvi čas« oblika časa in dogodek, ki je krononormativno neaktiven in ima zato potencial za regeneracijo življenja. Razstava je zasnovana kot večmedijska prostorska postavitev, ki jo sestavljajo štiri zvočna in likovna dela. Za zvočno delo Plešem tihožitje z enim samim vdihom in za celotno razstavo je Cally Spooner izkoristila arhitekturo kletne galerije Cukrarne kot scenografsko kuliso, pred katero se preliva koreografiran plesni solo; ples, ki je v celoti zvočen. Izvaja ga njena dolgoletna sodelavka Maggie Segale. Koreografija tihožitja iz polja vizualnega prehaja v medij zvoka. Maggiejino telo je ozvočeno z mikrofoni; ti beležijo dihanje in utrip srca ob vztrajanju telesa v nepremični, nerodni in izčrpavajoči drži, ki posnema poze svetovnih zvezdnic na selfijih, pa tudi podobe iz oglasov za prehranske izdelke. V želji, da bi se približala popolni (zamrznjeni) sliki, Maggie približno 40 sekund zadržuje dih. Nato začne loviti sapo, dihanje se poglobi, glasnost se poveča, njena poza se razpade na koncu pa se plesalka uleže na tla in s težkim dihanjem ponovno »oživi«. Koreografija, sestavljena iz vstopa v pozo, njene zamenjave in razstavljanja z dihanjem, je repetitivna in traja natančno 43 minut in 59 sekund. Zajeta je v prostorski zvočni instalaciji, ki se občinstvu ponuja kot poglobljeno atmosfersko delo, v celoti potopljeno v stanje diha. Maggiejinega plesa tokrat ne vidimo, vendar je telo nekako bolj prisotno, ko njegova podoba izgine.

Na drugi strani galerijskega prostora je predstavljeno zvočno delo z naslovom Melodyjino ogrevanje. Zvočnik predvaja zvoke elitne violončelistke Melody Giron, ki vadi Bachovo suito za violončelo št. 1 v G-duru. Toda Melody igra samo del suite, preludij, in išče svoj ton. Konec je izpuščen, začetek pa se vedno znova vrača in poudarja stanje nenehne priprave. Ob njenem igranju galerija postane ogromna resonančna škatla, odmev drugih zvočnih del v njeni bližini pa se vključi v partituro. Omenjeni zvočni deli sta na razstavi sinhronizirani z istim, neizprosnim repetitivnim digitalnim piskom. Ta je tretji zvočni element, ki se kot časomerilec sproža na vsakih 42 sekund. Tako postane zvočna scenografija in grozeča kulisa, na kateri temelji celotna razstava, agitator, a obenem tudi element, ki povezuje dele kompozicije. V vseh delih je v ospredju tisto, kar je običajno izpuščeno, nevidno; tako ogrevanje, počitek, vaja, telesno delo in pripravljanje na nastop postanejo glavni dogodek, središče dogajanja.

Postopek avtorica nadaljuje tudi v delu Študija zaslonskega testa za ledveno mišico; gre za poskus upodobitve osrednje, a vendar široko zlorabljane mišice v anatomiji sodobnega človeka, ledvene mišice, ki ni vidna prostemu očesu. Ledvena mišica je odgovorna za našo pokončno držo in neovirano gibanje, pa tudi za kroženje čustev. Ta skrivnostna mišica je najbolj živahna, ko odkrije ohlapnost, večsmerno mikrogibanje in ko v bistvu izgine. Cally Spooner si ledveno mišico prizadeva prikazati z barvno stensko poslikavo, ki razkrije in nato izbriše vnetno rdečo podobo prek anatomsko-arhitekturne scenografije. 

Postavitev dopolnjuje delo Omedlela hruška (2022–2023), serija treh hiperrealističnih maloformatnih slik hruške v slogu »selfi kulture«, vsake s pripadajočim reflektorjem: predmet je v vsaki različici za malenkost prestavljen, kot da bi iskal idealen kot za svoje poziranje. Pa vendar idealna podoba hruške ni mogoča, saj vsak poskus prepreči senca obiskovalca, ko se ta približa delu. S tem zadnjim elementom umetnica podčrta koreografski pristop k oblikovanju razstave, saj vsak element učinkuje kot koreografska sekvenca, ki preigrava ideje vključevanja človeških in nečloveških teles; ta se prepletajo in zlivajo v celoto, odprto za nepričakovane potenciale nadgradnje. Z vsemi posameznimi deli svojega večmedijskega projekta umetnica preučuje možnosti alternativnih časovnosti in ponuja razmislek o hipotezi upora proti končni izvedbi nastopa, ki bi lahko bil odporen proti krononormativnosti in družbenemu diktatu neprestane produktivnosti.