Saša Spačal

V središču umetniške prakse Saše Spačal je raziskovanje biokemičnega kroženja snovi na planetu, predvsem v kontekstu mikroorganizmov, s katerimi si delimo telo. Z razstavo Knjižnica padlih solz avtorica nadaljuje preiskovanje človeške telesnosti v odnosu do okolja in medvrstnih značilnosti vseh živih bitij. Pri tem se osredotoča na razumevanje človeškega telesa kot vodnega telesa (sestavljata ga skoraj dve tretjini vode), vpetega v hidrološke cikle – cikle vode, ki ni ne mirna in ne izolirana, temveč je v procesu neprestanega preurejanja in prerazporejanja. Ob tem oživlja koncept hipermorja, katerega središčna ideja je, da so vsi organizmi Zemljinega površja povezani v mrežo »morja na kopnem«. Potemtakem smo vsi »premične vreče vode«, bitja, ki so s prestopom na kopno morje vzela s seboj, voda pa je tisti element, ki vsa telesa medsebojno povezuje v soodvisnosti.

Si lahko zamišljamo svoje solze kot okolje, v katerem živijo druga bitja? Kot del našega mikrobioma so tudi solze žive, njihov mikroekosistem poleg encimov, lipidov, elektrolitov, proteinov in hormonov vsebuje tudi bakterije. Saša Spačal je iz prvin in lastnosti solz oblikovala zgodbo o zapuščeni in osamljeni deklici Namidi Ikiti (jap. Živa Solza), ki ugotovi, da pot skozi življenje oscilira med jokom in smehom, oba pa porajata solze. Svoje solze zbira, njihove mikrobe suši in jih shranjuje nad bazenom vode, tistega elementarnega dejavnika, ki omogoča njihovo oživitev. Ob spoznanju, da med jokanjem nikoli ni sama, temveč vedno vpeta v hidrološke cikle, v katerih je človek z drugimi oblikami življenja vpleten v kompleksno razmerje darovanja in prejemanja, zgradi svetišče. Ko opazuje spremembe v naravi, na primer kopičenje in izginjanje vode, pa uvidi nujnost zaščite živih solz v stvaritvi hibridnih bitij, ki bodo zmožna preživetja v ekstremnih pogojih.

Prvo postajo razstave zaznamuje Knjižnica padlih solz – svetlobni objekt v obliki solzne kaplje, napolnjene z ampulami solznih mikrobiomov, in bazen, v katerem so steklene skulpture bakterij. Sledi Svetišče živih solz oziroma zbiralnik solz, kjer lahko obiskovalci v instalacijo darujejo svoje solze in kot recipročni odgovor na podarjeno prejmejo zvočno gesto. V zbiralniku nameščeni senzorji za prevodnost in gibanje namreč zaznajo solzno donacijo in jo koreografirajo v ritual darovanja z zvočnim odzivom. Po koncu razstave bo umetnica zbrane solze posušila in shranila v ampule, ki bodo postale del Knjižnice padlih solz. Tretja postaja so Pošasti hipermorja. Gre za v peščeno reko – ta povezuje celotno postavitev – vstavljeno stekleno skulpturo s hibridi očesnih bakterij in ene najodpornejših poliekstremofilnih bakterij Deinococcus radiodurans. Postanke ob reki spremljajo tudi trije videi z Namidino zgodbo.

Kot nas opominja filozofinja Donna Haraway, je pomembno, katere zgodbe pripovedujemo in kako jih povemo. Zgodbe, ki jih razkriva Saša Spačal, so vselej poetične pripovedi, prek katerih goji medvrstne povezave, etiko odgovornosti in skrbi ter boljšega načina bivanja z različnimi planetarnimi telesi, ki nas ohranjajo pri življenju. Tokratnemu projektu, ki je del nastajajoče serije Kako nikoli ne jokamo sami, to uspeva s pomočjo telesne tekočine, s katero kažemo lastno ranljivost. Solze, iz katerih se izvijajo skupnosti Drugih, postajajo metonimija za človeški mikrobiom, ki v času podnebnih in okoljskih sprememb doživlja namerne ali nenamerne hibridizacije, ter za vodna telesa, ki povezujejo žepke hipermorja prek celin in bioloških vrst. Spomnijo nas na pramorje, kjer se je življenje začelo, in hkrati na obdobje lastne gestacije, ko smo kot zarodki plavali v amnionski vodi. Mikrobiom, ki ga nosimo v sebi in s seboj, pa zakoliči svojo vlogo pričevalca o našem skupnem evolucijskem popotovanju skozi prostor in čas.

Pedagoški programi za učence in dijake:

• Tretja triada — Živa slika, voden ogled razstave z delavnico
• Dijaki — Živa slika, voden ogled razstave z delavnico