P.A.R.A.Z.I.T.S.K.E. publikacije

V Čitalnici nadaljujemo s predstavitvami umetniških projektov ter s programom pogovorov, prezentacij, okroglih miz in delavnic. V sklopu Pol-začasne razstave lahko tukaj že raziskujete miselne vzorce, ki jih je ustvarila umetnica Lia Perjovschi ali izkusite pohištvene elemente projekta Paličnjak, ki ga je zasnoval umetnik Tobias Putrih. Od 16. maja pa si lahko v Čitalnici ogledate tudi razstavo P.A.R.A.Z.I.T.S.K.E. publikacije: plakati, časopisi, knjige umetnika, katalogi, s katero muzej sodobne umetnosti P.A.R.A.S.I.T.E. obeležuje trideset let svojega delovanja.

Zgodovina knjig umetnikov in drugih takih publikacij – vizualno-vsebinskih celot, narejenih v obliki knjige ali podobne izdaje po zamisli umetnika ali umetnice, lahko tudi v sodelovanju z drugimi ustvarjalkami in ustvarjalci –, je imela v 20. stoletju v Sloveniji več življenj. Najprej so tu osamljene Rdeče lučke Vena Pilona iz časa pred drugo svetovno vojno. Na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta so nastala dela ohojevcev in drugih umetnikov, predstavljena v Tribuni in Problemih (PU in Katalog), desetletje zatem je v fiktivni založbi Pest izšla kopica fotokopiranih knjig, ki so jih pripravili Vesna Črnivec, Iztok Osojnik, Issa in Iztok Saksida Jakac ter Dušan Pirih Hup, na začetku devetdesetih pa se je začela bolj ali manj kontinuirana produkcija ustvarjalcev, ki so takrat vstopili v svet umetnosti. Ta živi še danes.   

V to zadnje življenje publikacij umetnikov se vpisujejo tudi dela Tadeja Pogačarja. Od leta 1994, ko je ob razstavi Umetnost zgodovine – skozi telo v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani nastala revija umetnika Journal for Anthropology and New parasitism, je Pogačar do danes izdal (vključno s prvo) šest revij, prav toliko časopisov in dvanajst knjig umetnika. Ta produkcija ima pri njem sodoben globalni značaj in je vpeta v njegovo drugo ustvarjalno delo. Tako so mnoge publikacije sestavni del njegovih projektov in razstav. Na primer, štirje časopisi Sex Worker in dve knjigi umetnika CODE:RED prinašajo vsebine istoimenskih projektov iz Benetk leta 2001, Zagreba leta 2003 in Skopja leta 2007, le da so te podane v kulturnih normah časopisa oziroma knjige. Poleg tega publikacije umetnika nastajajo tudi kot samostojna dela. SP Files je denimo izšel leta 2015 za razstavo György Kepes, The New Landscape na liverpoolski univerzi John Moores University. Delo je bilo nekakšna zbirka razpršenega umetniškega materiala v obliki časopisa, saj je bila prav ta forma s svojimi kulturnimi pomeni najprimernejša za predstavitev in aktualizacijo dela obravnavanega avtorja, vplivnega povojnega ameriškega predavatelja in umetnika Györgya Kepesa, ki je leta 1969 zaradi političnih razmer v Braziliji odpovedal kuratorstvo ameriškega paviljona na bienalu v Sao Paulu. Časopisni standardi so Kepesovemu delu dodali razsežnost, ki jo imajo v družbi mediji obveščanja in ki deluje drugače od umetniških objektov per se.

Če se naslonimo na »razšolanje«, koncept Ivana Illicha, ki ga je Suzana Milevska pripisala Pogačarjevemu delu Konec šole, je skupna značilnost Pogačarjevih publikacij umetnika »razumetniškost« v smislu razmisleka o sistemu umetnosti in vlogi umetnika v njem, pa naj se njihove vsebine navezujejo na njegovo družinsko življenje (na primer Twenty-eight Cakes, 2009) ali pa na aktualne družbene, antropološke in zgodovinske teme (denimo Naša žena, 2018).

Obsežna produkcija Pogačarjevih publikacij umetnika je v Cukrarni prvič v celoti razstavljena. Vključuje tudi enajst katalogov, ki so izšli ob avtorjevih razstavah in projektih. Na tem mestu je treba reči, da je umetnik slednje na razstavo vključil ne le zato, ker je v veliki meri sodeloval pri njihovem nastanku in ker nekateri vsebujejo sklope, ki jih lahko označimo za tiskano umetnost, temveč tudi zato, ker kataloge s knjigami, revijami in časopisi umetnika povezujejo skupne značilnosti žanra publikacije.

Publikacije umetnika so oblika alternativne razstave, so svojevrstni razstavni prostori v obliki knjige, revije, časopisa in ne nazadnje kataloga. Segajo onkraj galerijskih sob in ustvarjajo razpršeno, nekontrolirano publiko. Tako je Pogačarjeva razstava publikacij umetnika v Cukrarni pravzaprav razstava petintridesetih razstav – tudi z občinstvom, ki je drugje.

—Lilijana Stepančič