Sophie Thun

Osrednja tema umetniške prakse Sophie Thun je dialektika med krajem in časom produkcije ter krajem in časom prezentacije dela, med delovno situacijo, v kateri kot umetnica ustvarja, in fizično prisotnostjo telesa v povezavi z opremo. Zato si za izhodiščne točke svojih prostorskih fotografskih instalacij večkrat izbere prav mesta, na katerih razstavlja. Na fotografijah in fotogramih malega in velikega formata, ki se nemalokrat prekrivajo, skuša umetnica s prikazovanjem delovnega procesa estetske produkcije v vseh njenih časovnih plasteh tudi samo sebe bolje razumeti.

Pri projektu Uhajajoči časi Sophie Thun svoje siceršnje delovne prostore – Westbahnstraße na Dunaju in Fotolabor v Berlinu – za čas razstave preseli v Cukrarno. Stavba, ki je v zgodovinskem smislu izjemno večplastna in ki so jo zaznamovali kar najrazličnejši produkcijski procesi, je bila sprva tovarna sladkorja, nato je služila kot bivališče delavcev, pozneje so si v njej poiskali zatočišče tudi književniki. Danes deluje kot razstavni prostor.

Sophie Thun v obdobju petih tednov snuje, konceptualizira in reprezentira svoje delo v prisotnosti, torej onkraj dihotomije med doživetim in dokumentiranim časom. Pri tem dopusti, da se interferenca med delom, produkcijo, reprezentacijo, življenjem in estetiko, ki je na tem mestu prisotna že od nekdaj, zlije v performativno tkivo prostora in časa. Tako kot je nekdaj lepljivi sladkor počasi pronical skozi razpoke v zidovih goreče Cukrarne, tudi umetnica dopusti časovnim plastem umetniškega ustvarjalnega procesa, da pronicajo druga v drugo. S samosvojim gestusom se izmika zaporedju trenutkov, ki določa prej in potem, ter namesto tega ustvari časovno kapsulo z lastno temporalnostjo.

V okolju, sestavljenem iz prostorskih fotografskih intervencij in dveh jeklenih sten, ki segata do stropa in ki delujeta kot slikovni arhiv, se Sophie Thun v razstavnem prostoru pet tednov posveča nalogam umetniškega vsakdana. Po tleh razprostira svoja dela in jih arhivira, sestavlja davčno napoved, pripravlja prihodnje publikacije in razstave, ureja različne stvari, včasih pa tudi čisto preprosto ne počne ničesar. Namesto da bi skušala ustreči pretiranim kapitalističnim zahtevam ekonomije pozornosti, se jim s samosvojo umetniško prakso odkrito postavi po robu in si tako spet pridobi nazaj življenje.

Tako razpočen časovni korzet pa se obenem srečuje tudi z vse bolj poroznim prostorom. Fotografije oken, vrat in prehodov v merilu 1 : 1, ki so z magneti pritrjene na jekleno steno, postanejo arhitekturni dvojniki, ki skupaj s podobami in posnetki preteklih razstav omogočajo vpogled v druge ravni prostora in časa. Umetnica, ki je prisotna tako okrog svojih fotografij kot tudi v njih, fiksnemu prostoru s pomočjo mnogoterih prostorskih in časovnih navzočnosti postavi nasproti nekakšno kristalno lesketajoče se tkivo, ki mu že v naslednjem trenutku dovoli, da se spet stali.