Agnes Meyer-Brandis

Osrednji element in stična točka umetniške prakse Agnes Meyer-Brandis je RaziskovalniSplav – Institut za umetnost in subjektivno znanost: zasnovan je bil leta 2003 kot metoda za vzpostavitev povezave med raznolikimi projekti, s katerimi preiskuje območja od geoloških globin pa vse do vesolja. Kot pripomočke za raziskovanje in opazovanje nevidnega sveta pod našimi nogami, zemeljskega površja ali aktivnosti, ki se odvijajo v prostorih z ničelno gravitacijo, je razvila različna orodja. Ta ji služijo za aktivacijo našega čutnega aparata in kot vmesniki za razumevanje podatkov, ki nastajajo pri interakcijah z okoljem. Od leta 2013 se skoncentrirano usmerja v raziskovanje dreves, njihove migracije in komunikacije. 

Izhodišče za raziskovalni projekt Lunarni obrat za ptice selivke, ki ga Meyer-Brandis s t. i. mesečevimi gosmi razvija od leta 2008 naprej, je bila knjiga utopične narave The Man in the Moone (1638) angleškega škofa, zgodovinarja in pisca Francisa Godwina, ki velja za eno prvih znanstvenofantastičnih del. V njem protagonist, španski pustolovec Domingo Gonsales, odpotuje na Luno s pomočjo prevoznega sredstva z vpreženimi pticami selivkami, katerih migracijo zaznamuje vsakoletno preseljevanje z Zemlje na njen naravni satelit.

Postavitev v Galeriji Parter združuje dva odvoda omenjenega projekta, in sicer film Kolonija mesečevih gosi (2012) in instalacijo Dvorana slavnih (2012/2022), v obeh pa avtorica ob povezovanju umetnosti z znanostjo raziskuje različne ravni realnosti in vzpostavlja prehode v imaginarne svetove, ki gledalcu omogočajo začasno bivanje v njih. Film prikazuje dolgotrajni biopoetični performans, v katerem se je na ekološki kmetiji v Abrucih v inkubatorju izleglo enajst gosi, umetnica pa je po metodah avstrijskega etologa in ornitologa Konrada Lorenza izvedla vtisnjenje v njihov spomin in tako vzredila lastno jato živalskih astronavtov.

Gosi z imeni Neil, Svetlana, Gonsales, Buzz, Kaguya-Anousheh, Irina, Valentina, Friede, Juri, Rakesh in Konstantin-Hermann so bile poleg učenja letenja v formaciji deležne predavanj o lunarni povratni trajektoriji in problemu vesoljskih smeti ter letalskih treningov v izrednih okoliščinah, zanje pa je Agnes Meyer-Brandis izdelala tudi posebne pripomočke, kot so mobilna luna ali velik model črke V. Po devetih mesecih uvajanja so bile gosi pripravljene na naslednjo stopnjo intenzivnega treninga za misijo na Luno – na življenje v okolju, ki simulira površje Lune, in tam tako prvotne mesečeve gosi kot tudi njihovi potomci živijo še danes. Od enajsterice pernatih astronavtk in astronavtov je umetnica ohranila originalne jajčne lupine in peresa, njihove portrete pa je razstavila v fotogaleriji, t. i. Dvorani slavnih, do katere skozi arhitekturi Cukrarne prilagojen prehod vodi dolga preproga. 

Agnes Meyer-Brandis nas s povezovanjem elementov raziskave, eksperimenta, performansa in instalacije primora k prestopanju dimenzij, saj izhaja iz nečesa, kar je resnično in kar omogoča vstop v naracijo projekta. Lahko je to gravitacija ali vpliv Lune na ljudi in živali, zgodovina odprav s pošiljanjem živali v vesolje ali ne nazadnje pristanek na Luni in iskanje planetov, ki bi bili primerni za poselitev. Z vpeljavo poetičnih, humornih in nemalokrat absurdnih prvin pa nas popelje iz realnosti v kraljestvo domišljije, k vprašanjem o mejah mogočega in o potencialni prihodnosti.