Matej Andraž Vogrinčič je v sklopu projektov, ki potekajo pred odprtjem Cukrarne, v parku na Ambroževem trgu predstavil intervencijo v javni prostor "Na poti". Z zdrobljenim gradbenim materialom (kritino), pridobljenim z gradbišča Cukrarne, je tlakoval centralno os – pot, ki vodi skozi park od križišča proti tovarni. Delo "Cukrarna na papirju" pomeni nekakšno logično nadaljevanje njegove dekonstrukcije materialov stavbe, saj je nastalo z vrtanjem lukenj v opeke, s pridobljenim prahom pa je avtor na papir izrisal piktogram hiše. Transformacija gradbenih materialov in njihova nadaljnja uporaba pričata o krhkosti materialov, zgodb in občih narativov.

Matej Andraž Vogrinčič (r. 1970) je po končani Gimnaziji Poljane študiral umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Že od začetka devetdesetih let 20. stoletja ustvarja instalacije, specifično vezane na določen prostor, tradicijo in zgodovino, ter tako najbolj navadne ali celo zanemarjene kraje zapolnjuje s še bolj navadnimi predmeti. Izhodišče njegovega dela je vedno prostor, ki dopušča možnost spremembe in razvoj ideje med samim procesom ustvarjanja. Njegovi projekti temeljijo na neposredni povezavi z lokalno skupnostjo.

Cukrarna je v našem kolektivnem spominu temačna stavba, kjer so naši veliki umetniki trpeli in nerazumljeni umirali. Potem so jo naseljevali tudi številni izgubljeni ljudje. Danes s svojo zgodovino priča o množici usod in ljudi, ki so živeli v prostorih stavbe skoraj dve stoletji. Vsak od njih je pustil sled, nekatere so pozabljene, druge so močno zaznamovale našo umetniško zapuščino. Po pričevanjih je mogoče razumeti, da je znotraj stavbe vedno veljal duh skupnosti in solidarnosti. Naša želja je, da bi v tej stavbi še naprej vladala solidarnost in da bi omogočala povezovanje različnih ljudi in idej. Podobe, v tehniki visokega tiska odtisnjene na opekah, ne predstavljajo konkretnih oseb. Zaradi odtisa, ki ni popoln, delujejo kot nekakšne izkopanine ali izginjajoče freske, ki pričajo o življenju pred nami. Podobe so rahlo zabrisane, sledijo obliki opeke in sporočajo, da je vsak človek dragocen, skupaj pa lahko premikamo meje sveta.

Zora Stančič (r. 1956) je leta 1984 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu, leta 1990 pa končala magistrski študij grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Sodelovala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, je dobitnica več strokovnih nagrad v nacionalnem in mednarodnem prostoru, njena dela so vključena v stalne zbirke doma in po svetu. Ukvarja se predvsem z grafiko, risbo in prostorskimi postavitvami ter je avtorica več knjig umetnika. Od leta 2014 poučuje grafiko in risanje na Pedagoški fakulteti ter na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Saharowskaya (caxar – rus. sladkor), pijača z opeko iz Cukrarne s 40 odstotki alkohola, črpa svoj okus iz obdobja slovenske moderne, iz časa Murna, Ketteja, Župančiča, Cankarja in njihovih prijateljev, ki so si blažili dušo z idejo panslavizma. Kaj drugega kot Saharowskaya lahko razveže jezike nežnih, romantičnih slovanskih duš in jih v hladni, vlažni noči v zavetju rdečih zidakov, prepojenih z jetiko, poveže v poetični besedi? Vsaka od desetih steklenic Saharowskaye ima na zadnji strani edinstveno ilustrirano navodilo, kako po izpitju tekočine uporabiti opeko in z njo vstopiti v hram sodobne umetnosti, v Cukrarno.

Mark Požlep (r. 1981) deluje na področju vizualne in performativne umetnosti, prostorskih instalacij in video umetnosti. Njegova dela so bila predstavljena na številnih samostojnih in skupinskih razstavah (npr. "L'Effet Domino", Manifesta 13 – Les Parallèles du Sud, Nica; "Blueprint for Revolution", Contour Biennial 9, Mechelen; "Southwind", Centre Pompidou, Pariz; "M HKA", Antwerpen; "Cold from the Balkans", Pera Museum, Istanbul; U3 – 7. trienale slovenske sodobne umetnosti, +MSUM, Ljubljana; "The Event", 29. grafični bienale, MGLC, Ljubljana; "Cultural Hero", II Biennial of Quadrilateral/BQ_2, Muzej sodobne umetnosti Reka; U3 – 5. trienale slovenske sodobne umetnosti, Moderna galerija Ljubljana; Essl Award Winners, Essl Museum, Dunaj/Klosterneuburg).

To ni moja opeka in zapisano niso moje besede.
Opeka je stara.
Pripada monumentalni zgradbi, socialni zgodovini mesta.
Na opeki je napis.
Življenje nas je naučilo, da so določene zgodbe in zgodovine izgubljene, pozabljene ali potlačene – celo načrtno ignorirane.
Tak primer je obdobje mlade neodvisne in alternativne kulture sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih, ki kljub svoji izjemnosti ni doživelo pozornosti, kot bi si jo zaslužilo.
Prav v sedemdesetih se je vrzel med sodobno umetniško prakso (visoko kulturo) in mladinsko (nizko) kulturo zmanjšala in oba pola sta se močno približala.
Napisi na opeki so naslovi šansonov in haikujev dveh neoavantgardnih umetnikov (izobčencev, desperadosov), pesnikov, glasbenikov, performerjev.
Tu sta, z ramo ob rami, Ivan Volarič - Feo in Marko Brecelj.
Opeka je poklon velikanoma.

Tadej Pogačar (r. 1960) je umetnik, kustos in direktor Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. Po študiju etnologije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomiral na Oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je končal tudi podiplomski študij. Je ustanovitelj Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E., muzeja sodobne umetnosti, virtualne organizacije in kritičnega modela. Sodeloval je na številnih najpomembnejših mednarodnih manifestacijah sodobne umetnosti – v Sao Paulu, San Franciscu, Istanbulu, Benetkah, Tirani, Pragi, Berlinu. Bil je štipendist nagrade za javno umetnost Franklin Furnace New York (2001) ter dobitnik štipendije Shrinking Cities v Leipzigu (2004) in štipendije György Kepes na M.I.T. Boston (2012).

Umetnica je začela z lomljenjem opek na manjše kose. Med drobljenjem je prišla do zamisli, da bi z drobci opek lahko poganjala kinetične objekte. Njen atelje je bil kmalu poln prahu, kamnov, orodja in skic ter je nenadoma postal podoben gradbišču Cukrarne. Čeprav gibanje figur v kinetičnih objektih deluje zabavno in lahkotno, je bila sama izvedba sistema, ki jih poganja, kompleksna in delikatna. Gre za nekakšen perpetuum mobile, kjer vsebina pogojuje funkcijo in funkcija pogojuje vsebino, ne glede na končni rezultat. Da kinetični sistem deluje, morajo biti vsi vpleteni elementi v simbiozi – njihovo živo gibanje pa začne na nenavaden način ustvarjati tudi nekakšen smisel delovanja.

Meta Grgurevič (r. 1979) je končala podiplomski študij slikarstva na Likovni akademiji v Benetkah. Od leta 2007 je v Sloveniji pripravila več samostojnih projektov, prav tako je sodelovala na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Je dobitnica številnih nominacij za perspektivne mlade umetnike in več nagrad: prejela je nagrado Premio Consorzio Nuovo Bevilacqua la Masa (2002), njen projekt "Worlds Don’t Come Easy" je bil prepoznan kot najboljši intermedijski projekt na festivalu Akto v Makedoniji (2009), BiennaleOnline 2013 jo je na podlagi odločitve tridesetih vodilnih svetovnih kuratorjev uvrstil med 180 najobetavnejših umetnikov na svetu, izbrana je bila med štiri finaliste za nagrado skupine OHO, na 30. grafičnem bienalu Ljubljana pa je za projekt "Mehanična galanterija/Srebrna nit" s soavtorico Uršo Vidic prejela posebno omembo mednarodne žirije.

"Mali zid" je umetniško delo, ki se simbolično nanaša na zgodovino monumentalne stavbe Cukrarne in na zgodbe, ki so se odvijale med njenimi zidovi. Opečnati zid aludira na preteklost, ki je svoj pečat odtisnila v temelje nekdanje tovarne sladkorja. Zidovi so bili priča življenjskim zgodbam, ki so še danes del naše kulture – ne nazadnje so v Cukrarni prebivali tudi predstavniki slovenske moderne. Zidovi nas lahko varujejo ali omejujejo, povezujejo ali razdvajajo, lažje jih je graditi kot premestiti, lahko govorijo o temni preteklosti, lahko pa so tudi temelj za boljšo prihodnost. Ena sama opeka je lahko gradnik za velike zgodbe.

Vadim Fiškin (r. 1965) je diplomiral na Inštitutu za arhitekturo v Moskvi, kjer je živel do leta 1996. Raziskuje odnos med znanostjo, osebno izkušnjo, željo in imaginacijo, med metafiziko in pragmatizmom, med umetnim in resničnim. Umetniku uspe razkriti pretanjene povezave in vzbuditi gledalčevo radovednost, vendar mu ne da dokončnega odgovora na vprašanje o pomenu. Mnoge instalacije, skulpture, fotografije in risbe na temo geografije, časa, svetlobe, aeronavtike in meteorologije zaznamuje njegov posebni smisel za humor. Vadim Fiškin je razstavljal že na številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini.