V Slovenijo prihaja Sjón, popularen in prevajan islandski pisatelj, pesnik, glasbenik in scenarist, ki že dolgo časa redno sodeluje s pevko Björk. Z njim se bo pogovarjal Marcel Štefančič, filmski kritik, voditelj, pisatelj, esejist in urednik. O filmskem islandskem čudežu in potopljenih islandskih bankirjih.
Za glasbo in vodilno pesem v filmu Plesalka v temi, režiserja Larsa von Trierja, je bil Sjón nominiran za glasbenega oskarja in nagrado zlati globus. Poleg mnogih mednarodnih nagrad je letos prejel nordijsko nagrado Švedske akademije. Prvi prevod Sjónovega dela v slovenščino je bila knjiga Modra lisica; Fant, ki ga ni bilo (prevod Anja Zag Golob, Cankarjeva založba, 2016). Letos pa so pri Založbi Goga objavili prvi del njegove triologije CoDex 1962: Tvoje oči so me videle (prevod Andrej Peric).
O knjigi CoDex 1962: Tvoje oči so me videle
V izmišljenem nemškem mestecu se med drugo svetovno vojno pojavi shirani tujec s skrivnostno torbo, ki ga neopazno nastanijo v skrivni sobici gostišča sumljivega slovesa. Za njegovo oskrbo je zadolženo nekoliko naivno, a srčno mlado dekle Marie-Sophie, ki se še ne zaveda pomembnosti svoje vloge. Marie-Sophie bo skrivnostnemu tujcu namreč pomagala narediti živega človeka iz gline, ta pa ne bo nihče drug kot pripovedovalec celotne zgodbe, ki je za svoje rojstvo potreboval več kot dvajset let. Prvi del Sjónove trilogije CoDex 1962 je mnogo več kot zgolj sodobna različica legende o golemu. Je zgodba o stvarjenju kot tudi o sodnem dnevu in bizarnih skušnjavah nadangela Gabrijela; je poezija in dramolet, zbirka pravljic in sanj. Kajti v resnici gre za divji in fantastični vrtinec zgodb, ki ga duhovito napleta nekoliko nezanesljivi pripovedovalec, nagnjen k zastranitvam in refleksiji samega akta pripovedovanja. Kajti pri Sjónu je vsaka zgodba zgodba v zgodbi. Ne nazadnje: zgodba o nikoli zaključeni zgodbi, ki je nenehni boj med dobrim in zlim.
Iz knjige CoDex 1962: Tvoje oči so me videle
»Branje knjig je neke vrste sanjski spanec.«
»Ustvarila ga je nepotešenost vdov – iz posmrtnih ostankov moških, ki so jih ljubile in izgubile.«
»Tega ne delam za zabavo. Vse moram opisati, kot se je zgodilo, ali pa zgodba ne bo resnična, razplet pa nesmiseln.«
»Zemlja ni več božanski ali peklenski kraj, kakršnega poznamo iz starih knjig: brez sovraštva ali ljubezni, zibelke ali groba ona ni več snov zgodb ali pesmi.«
»Pred tremi leti je bil umorjen čas.«
»Nebesa in pekel sta zaprta, trobenta noče trobiti, angeli se nočejo spustiti na zemljo, noben hudič se noče dvigniti iz prepada, mrliči ležijo tiho v grobovih. Nič ne živi, nič ne umre.«
Vstop prost
Foto: Jóhann Páll Valdimarsson