Prvoosebni pripovedovalec v romanu Osebno se spomladi leta 2020 znajde v čustveni luknji – partnerka ga je zapustila šestkrat zapored. Mučijo ga more, nesmiselni prizori, ki ga pričnejo spreletavati tudi čez dan in so nedvomno povezani z njegovim otroštvom. Prijatelji odkimavajo nad njegovim stanjem in vsakdo ima svoj predlog za čudežno rešitev: od hoje po žerjavici prek desetdnevnega klečanja pri budistih in šamanskih ritualov do hoje po Jakobovi poti. Pripovedovalec s prezirom skeptika vse odklanja, a ko zaradi covida zaprejo družbo in obtiči doma, uvidi, da mora nekaj storiti, drugače se mu bo zmešalo. Z mnogimi zadregami se odpravi na potovanje znotraj pandemičnih časov, hkrati pa potuje tudi v svoje lastno otroštvo, da bi prišel do vira čudnih spominov in meditira o odnosih, da bi prišel do dna skrivnosti srca. Z Miho Mazzinjem se bo pogovarjal Miha Šalehar. Nekdanji radijski glas in televizijski stas, ki prav gotovo najbolje pozna skrivnosti slovenskih forumov, srca, razsežnosti neboluz, domačih latrin in aritmij.
To ni ena tistih modernih knjig, ki ti bo lagala, da zmoreš vse sam, da si lahko zaželiš karkoli in vesolje ti bo izpolnilo sanje. Prav tako te ne bo slepila, kako je dovolj, da se le spomniš travm iz otroštva in življenje postane tropska plaža. Ne bo ti priporočala čudežnih receptov, od hoje po Caminu in žerjavici, pa rituala ajavaske, odkrivanja prejšnjih življenj, šamanizma, feng shuija do desetdnevnega klečanja pri budistih – četudi je Miha vse to med pisanjem te knjige poskusil in opisal. To je knjiga o odnosih. O razumevanju, poslušanju in pogovarjanju. Knjiga o bližini in o tem, kako jo ustvarjamo. Kako se zbližujemo in oddaljujemo, kako smo ujeti v nevidni ples in se sploh ne zavedamo, da smo mnogokrat le lutke na nitih naših prednikov in okolja.
ODLOMKI IZ KNJIGE:
"Pustila me je šestkrat v letu in pol. Vsakič, ko slišim koga jamrati: »Joj, ločitev me je uničila,« le sočutno kimam in si mislim: „Kakšen začetnik! Kakšen amater!“
"Izključevanje med ljubeznijo in svobodo je globoko vsajeno v nas in jemljemo ga kot nekaj naravnega in o njem sploh ne razmišljamo."
"Štiristo tisoč generacij naših prednikov je živelo v lovsko-nabiralniških skupnostih. V nomadskih skupinah, ki so hodile po savani, in ker se genetsko nismo veliko spremenili, če sploh, smo torej narejeni za tisti način življenja, ne za sedanji."
"Takratni ljudje so živeli tako, da sta bila delo in ljubezen še združena. Istočasno so hodili, nabirali sadeže in obenem bivali v razmerju. Torej so istočasno skupaj tudi delali in počivali. Delo še ni bilo ločeno od življenja in ni predstavljalo poti v odrešitev, kot si je zamislil Kalvin in za njim prevzel kapitalizem."
"Ko vstopimo v ljubezensko zvezo, se ustalimo, pravijo. Torej ustavimo. Mar nezmožnost premikanja ni eden od naših prastrahov? Nikoli več oditi? V lovsko-nabiralniški skupnosti so se ustavili tisti, ki niso mogli več hoditi, onemogli, umirajoči, na koncu življenja."
"Mar niso fantovščine in dekliščine oblika pogrebne slovesnosti?"
"Besede so nič, a hkrati največ, kar ostane za nami."
19.00
Vstop prost.